Po letošnjih vročinskih valovih, ki so Dalmacijo oblegali 47 dni, je končno nastopila tako pričakovana ohladitev. Ohladitev, ki je naznanila odhod turistov. Mirnejše morje. Vrnitev v šolske klopi. Sedim v desni klopi tik ob oknu, takrat še z rdečo rutko okoli vratu, in gledam proti katedru. Občutek varnosti mi nudijo mamine oči, ki iz ozadja učilnice spremljajo vsak moj gib in me nežno božajo po hrbtu. Pingo sok na slamico in čokoladni ježek na klopi pred menoj sta me potešila in poskrbela za pogumen začetek šole.
Znanka se je te dni pritoževala nad socialno-ekonomskimi razlikami v razredu njene 10 letne hčerke. Iphoni, markirana oblačila in obutev, umetni lasni podaljški, okrašeni s swarovskimi kristali, nakazujejo na status, ki ga ima skupina učencev v razredu. Njihovi starši so celo pred leti, pred samim vstopom njihovih bodočih prvošolčkov v šolo, lobirali za učiteljico, katero so želeli za poučevanje svojih otrok. »Moja mami je odvetnica, moj oči je zdravnik. Ne zezaj se z menoj!« je ena od groženj, ki jo slišim na igrišču. Pred 25-imi leti o tem ni bilo sledu. Bili smo enaki. Skoraj enaki. Oblečeni v džins in majico. Brez večjih odstopanj, brez provociranj, ki bi temeljila na socialno-ekonomskem položaju posameznika. Šola je na družaben način podpirala enotnost in kolektivni duh ter tako organizirala akcijo »Zbiranja starega papirja«. Hodili smo od vrat do vrat in prosili za star papir. Tako se je tekmovalo pred četrt stoletja.
Hrvati se že nekaj mesecev sprašujejo, ali naj se v osnovnih in srednjih šolah uvede obvezna uniforma za učence, kakor je to praksa v večini evropskih držav. Več kot polovica vprašanih meni, da je to pozitivno, tako za starše, otroke, kakor tudi za učitelje. Eden od vprašanih odgovori: » Čim prej, tem bolje. Starši bodo imeli manj stroškov, nasilje med otroci se bo zmanjšalo, učitelji pa bodo pridobili večjo pozornost otrok, katero so sedaj namenjali nepomembnim zadevam.«
OŠ Jurija Dalmatinca iz Šibenika je prva šola na Hrvaškem, v kateri od letos uvajajo obvezne uniforme za približno 550 učencev. S to odločitvijo se želi zmanjšati diskriminacija med učenci in okrepiti istovetnost učencev s šolo. Učenci te matične šole in njenih podružnic bodo tako nosili polo majice z našitim grbom šole. Ravnatelj šole dodaja, da so pri izbiri uniforme mislili tudi na finančno stanje posameznih družin, tako da bodo starši za dve majici morali odšteti 12 evrov.
Korak k psihofizičnemu zdravju učencev so leta 2007 bili primorani narediti v šoli Visitacion Valley Middle School , prvi državni šoli v Ameriki, ki je v prakso uvedla transcendentalno meditacijo »Trenutek tišine“. Med meditacijo, ki se v šolskih klopeh odvija dvakrat na dan, morajo učenci mirno sedeti, zapreti oči in poskušati izprazniti misli, s čimer bi vplivali na zmanjšanje ravni stresa. Šola se nahaja v revni četrti mesta, kjer sta se nasilje in kriminal z ulice prelila v njihovo šolo, to pa se je odražalo na samem obnašanju njihovih učencev. Prvi rezultati vpliva meditacije so kaj hitro prinesli rezultate. V prvem letu uvajanja „Trenutka tišine“ je število disciplinskih prestopkov padlo za 45%. Znotraj štirih let je bil ta odstotek v navedeni šoli celo med najnižjimi v mestu. Povprečje ocen se je znatno popravilo. Učitelji so opazili, kako so učenci manj čustveno izčrpani in odpornejši. Tej poti so sledile tudi nekatere šole iz San Francisca pa tudi nekaj evropskih šol.
S povsem drugačno temo pa se ubadajo na Finskem. Njihove šole se počasi poslavljajo od pisanih črk in pisanja z roko, spodbujajoč otroke, da začnejo uporabljati tipkovnico že v najzgodnejši dobi. Harmanen Minna iz Narodnega sveta za izobraževanje pravi, da otrokom ni lahko pisati pisanih črk, učiteljem pa ne brati. Ko pišejo s tiskanimi črkami, je vse bolj jasno. Pravi, da se bodo otroci na Finskem, od leta 2016, učili izključno tiskane črke, več časa pa bodo preživeli za tipkovnico, kljub temu da nevroznanstveniki opozarjajo, da pisanje z roko koristi razvoju uma, motoričnim veščinam, samokontroli in ublažitvi disleksije. Toda Finci ne dvomijo v svojo odločitve. Nad tem se pritožuje le peščica finskih babic in dedkov. Harmanen se sicer zaveda, da bodo finski najstniki tako zapravili priložnost romantičnega pisanja ljubezenskih pisem, toda dejstvo je, da le-ti vsekakor uporabljajo pametne telefone za pisanje takšnih ali drugačnih sporočilc. In tako bo star problem nečitljivega rokopisa zdravnikov izginil iz finske prihodnosti.
