Premik, točka, ki nabreka

0
246

Ni prazen samo ta ekran (včasih se je reklo: prazen list papirja pred mano)! Gre tudi za razločevanje pomembnega od nepomembnega. In to moram početi nežno, nežno do sebe, nežno do vas, ki morda berete. Pisati za internetno stran se mi zdi še posebej nematerialno – a beseda je vendarle nekaj, morda ne ravno meso, a nekaj je. Zagotovo ne želim zabresti v molk, a kopičiti zaradi kopičenja, ker je pač mesec naokoli … bolje da zaprem računalnik!

            Ah, bom poskusila. Nedelja je. Doma. Ničesar ne mislim početi. Jutri bom šla v kino: Peddington. Iz knjižic o medvedku sem se začela učiti angleško. Ljubko, ljubko. Tako kot zajčice in miškice Beatrix Potterjeve … pravzaprav imam najraje knjige o živalih.

 

            Preskočila sem mesec, skoraj dva. Če napišem, da sem bila v Angliji in Franciji, se sliši kot bahanje. Če pišem o ljudeh, s katerimi sem se družila, se sliši kot opravljanje. Šla sem pač, imam znance in prijatelje, ki me kdaj pa kdaj povabijo, pa grem k nekaterim, ostanem tu, tam, kak dan v hotelu … zapišem si kakšno malenkost, tako da vem, katere galerije sem obiskala, kaj sem jedla, mi je bilo vroče, mraz morda. Izrežem si kak članek iz časopisov, češ da bom brala doma. Imam še na kupu. Tudi nekaj revij je še neodprtih. Težko se pripravljam na to, da čas pač teče in da se tudi tukaj verjetno kaj dogaja in da bo treba spet ozavestiti opažanje, dojemanje, mogoče celo spet poskusiti vplivati na to ali ono. Ko sem pri ljudeh, se razpustim, postanem priča njihovega pričevanja. Vse pa je razodeto približno, v grobih orisih, so namigi, so prikritosti, je treba sestaviti, ugibati, misliti si to ali ono o tem ali onem … o človeku, stvari, dogodku … in potem odidem in se strašno močno zavedam, da vse puščam tam, z mislimi vred. Samo sledi občutkov nosim s sabo. Ne znam povezati v butaro celostnega bivanja. Živim tukaj in drugje. Občutek, da pripadam, mi manjka. Živim v Ljubljani, že dvanajst let, a še vedno se mi zdi čudno, da sem tukaj.

 

            Malce so se mi povesila ramena – tako nekako se počutim.

 

            Upokojila sem se. Ne slikam več. Razdala sem papir, barve, polovico knjig. Šivalni stroj bom obdržala. Mogoče bom še predelala kakšno obleko, naredila eno iz dveh. Telo se mi je preoblikovalo. Jem enako, kot sem včasih, morda celo manj. Kot kak buhtelj sem. V Londonu in Toulousu sem hodila po šest, sedem ur na dan, pa nikjer nobene mišice, same zavese.

 

            Ne raziskujem več zapuščine Vitomila Zupana, končala sem. Ostalo je še veliko dela, še je treba prepisovati, še objavljati, a ne zmorem več.  Počutim se, kakor sem se počutila, ko sem odšla v London. Nisem se prišla poslovit, nisem ga vprašala za mnenje, nisem mu odgovorila na pismo… Spet ga zapuščam.

            Očitno ne zmorem ostati v razmerju, ki me osrečuje. To je globlje spoznanje, ki ga bom morala še ustoličiti v polno zavedanje. Včasih sem vsaj vstopila v razmerje, zdaj pa niti ne vstopam več. Ustrašim se prijaznosti. Skoraj bolj, kot sem se včasih bala surovosti. Kakor da ne vem, pri čem sem, ko je kdo prijazen z mano.

            A to je že druga zgodba.

 

            V Drami dajejo igro, kolaž iz Vitomilovih iger in pesmi, še nisem videla. Mare Bulc, mlad režiser, želim zaupati. Napisala sem spis za gledališki list. Strah me je iti gledat, čeprav sem vesela, da predstava je. 2006 sem šla v Dramo, Pipan je bil še direktor takrat, predlagala sem uprizoritev Vitomilove pesnitve iz zapora Dežela Koprnenje. No, saj je še veliko časa! Slovenci kopnimo, koprnimo pa še v slovenskem jeziku. Nisem videla kritik zdajšnje predstave. Manca mi je pisala, da je bila navdušena. No, bom videla, prej res ne morem ničesar reči.

            In aprila (10. in 11.) bo v Cankarjevem domu koncert Vitomilovih šlagerjev in šansonov, pripravila sta Vita Mavrič in Jani Kovačič z več glasbeniki. Še nisem slišala, plošča se tiska. Nastopali so v Pragi, baje zelo navdušili.  Premiera koncerta v Pragi! Vitomil bi bil vesel. Čudovito je, da zdajšnji glasbeniki vidijo Vitomilovo žarečo žarnico. Beseda šlager mi ne gre v račun, a pravijo, da se tej zvrst petja takih besedil tako reče. Prav.

 

            Pred odhodom, med novoletnimi prazniki, sem pobelila stanovanje. Bratranec mi je pomagal, hvaležna, zelo. V kakšni svinjariji sem živela! Koliko prahu za omarami! Od kje! Kako črna stekla v okvirih! Kaj vdihujem! V čem poležavam! Zdaj brišem, umivam, perem.

            In praznim!

            Ne bo šlo brez opravljanja. Bila sem pri prijatelju, pesniku beatniške generacije. Ne bom ga imenovala. 80 let ima, videti je srečen, čeprav tudi bolan. Živi v skladišču, ne morem reči drugače. Socialno stanovanje v prelepi četrti. Kakšnih 70 kvadratov. Med kupi pisem, časopisov, med knjigami si je utrl ozko stezo. Gaz. Kakor da bi odkidal sneg. Na koncu gazi je postelja.

            Čaj mi je postregel v kuhinji, kjer stoji stol, na mizi pa je prostora za desertni krožnik. On je stal. Darilo sem položila pod stol. Drugje ni bilo prostora.

 

            Treba se bo začeti poslavljati od reči. Biti sam pomeni biti zmožen nositi samega sebe.   

            Berem debelo knjigo: Lives like Loaded Guns, Emily Dickinson and her Family’s Feuds – Življenja kot nabite puške, Emily Dickinson in družinski spori (2010). Napisala jo je Lyndall Gordon, znana pisateljica biografij (T.S. Eliot, Mary Wollstonecraft, Charlotte Brontë, William Wordsworth, Virginia Woolf, Henry James). Odločila sem se, da bom prebrala vse knjige te biografistke. Začela sem pač z Emily, ker mi manjka poezija in ker mi razvozlavanje ameriške zgodovine pomaga razumeti Evropo, to gmoto lave, iz katere koneckoncev izhajam. Kakor da je v Ameriki koncentrat Evrope. Krčevito se oprijemajo korenin, a po njih jim curlja sok nove dežele. Zanimivo, recimo, da je Emily želela študirati, a takrat (Prešernov čas) je bilo to popolnoma neprimerno za ženske. Iz liceja so jo takorekoč izrinili, ker se ni mogla iskreno navduševati nad vero. Takrat so se že pripravljali na Darvina. Imeli so že Emersona. Govorili so o "integrity of the private mind" – o nedotakljivosti osebnega mišljenja! To je dojela pri sedemnajstih letih! Navduševala se je nad geologijo. Vulkani, gejziri so ji pogosto prihajali v pesem, ko je želela izraziti nujo po pisanju. Objavila je kakšnih ducat pesmi, napisala jih je 1800. Ker so ji prepovedovali pisati poezijo, dovoljevali pa so pisanje pisem, je pač razpošiljala pesmi. Občudujem jo že dolgo, s pomočjo te biografije si nadejam bolje razumeti njene pesmi. Gordonova izhaja iz Emilyjinih pesmi in priloženih opomb, pa iz zgodovine ameriške družbe tistega časa.

            Emily se je zavestno odpovedala družbi. Živela je v glavnem zaprta v sobo. Ne nameravam je posnemati, seveda ne, ne bi zmogla, nisem iz takega testa, seveda ne, a bolje razumem sebe, če bolje razumem njo. Ona je resnično pesnica, zase vem, da to nisem. Le včasih se mi zdi, da mi drugega ne preostane, kakor da zapišem misel, da se ne zagrizem v svoj rep.

            Pa ne gre le za Emely, seveda. Razumeti želim še veliko žensk, tudi moških. Te, ki so mi blizu, tiste, ki so daleč. Tudi tiste, ki jih ni več. Po tej želji po prepoznavanju drugih vem, da želim živeti, pravzaprav. Od tu občutek hvaležnosti, da sem.

 

            In je pomlad.