Biti aktualen – kako?

0
256

Biti aktualen – kako? Samo smetano postrgam, spodaj pa se vse kisa v pozabo. Ko sem nad čim navdušena, bi bilo lepo pisati, a kaj, ko je navdušenje idealno za brezdelje! najlepše je Zapravljati čas, ko sem zadovoljna. Kadar mi gre slabo, ko se presedam, kakor da noben stol ni pravšen, takrat bi lahko pisala, jamer na jamer, ne bi mi zmanjkalo štrene.

            A vendar: dobro. Veliko lepega sem doživela.

            MGL – Bertolt Brecht, Dobri človek iz Sečuana – čudovita predstava, vse mi je bilo všeč, kostumi taki, da sem hrepenela po šivanju, scena, da bi se preselila, cela Kitajska, ves svet na odru. Jure Henigman me je spet zasačil, da sem zijala vanj od začudenja nad njegovo kreativnostjo, Tina Potočnik bo od zdaj naprej moja zvezda, drugi igralci pa seveda nič manj.

            Spomnim se, kako so včasih govorili, da ljudje hodijo na predstave zaradi igralcev. Ko je v Londonu Liv Ulman igrala v Haroldu Pinterju ali Peter O’Toole v Oscarju Waldu je bila dvorana večer za večerom polna. V Ljubljani pa sem se navezala na vse igralce, so nekako moji, pa jih hodim gledat, če me zanima predstava, čim več. Na primer Janeza Škofa grem posebej gledat, ker me resnično potegne, pravkar imam karto za Misterij Buffo, a to predstavo bi šla gledat, tudi če v njej ne bi bilo znanega mi igralca. Tako sem šla gledat Služkinji v Mladinsko gledališče, ker me zanima Jean Genet. Pa sem naletela na tri odlične igralke, Janja Majzelj, Dašo Doberšek in Olgo Kacijan, ki jih še nisem videla na odru. No, zanima me tudi Vinko Möderndorfer, čeprav on ni v to prepričan, ker pač nisem zmogla gledati do konca njegovega filma Inferno. Sem pač pomehkužena malomeščanka, ki se je razvila iz proletarke, pa se noče izkomotati iz udobnega kokuna. No, se že bom, ko bo treba, saj sem se že večkrat morala!

            O dobroti pripoveduje Brecht, o dobroti, ki nima mesta na tem svetu, ki je še bogovi ne najdejo! Če pa je kdo dober, ne živi človeka vrednega življenja, in brezmadežna dobrota tudi ni možna, saj moraš biti dober tudi do sebe, tisti hip pa si sebičen in nisi več dober – ali pa obvelja, da si lahko dober šele, ko si dober do sebe … počutila sem se sprijaznjena s sabo in s svetom, čeprav jezna, užaljena, da je resnica taka, kakršna je. Z nekaj liki sem se identificirala, tako da sem v času predstave sebe videla z različnih zornih kotov – pa še kake znanca spotoma.

            V Kinoteki sem slučajno videla Bilo je nekoč na divjem zahodu – prvič zame, menda kultna kavbojka, pa nisem oboževalka kavbojk, Vitomil je bil, mi je pravil – kako sem prišla v kino, ne bom razlagala, a ven sem šla pretresena, srečna od lepote, samo italijanščina mi ni dobro sedla, ker imam pač predsodke, da so kavboji Američani… a igrala sta pravi Charles Branson in Henry Fonda, Claudia Cardinale me ni prav nič motila, nasprotno, očarala me je … zgodba je romaneskna. Nek moški čaka, čaka, čaka na priložnost, ko se bo lahko maščeval za nekaj strašnega, kar je doživel kot otrok, a medtem ko čaka, dela dobra dela. In dočaka. In je nebeško lep. In ljubezen v tem filmu je čudovito zapletena, ni brezpogojna, a je močnejša od življenja in smrti. Odličen film, bila sem takorekoč na novo vzpostavljena.

            Knjižni klub Lili Novi, Cankarjev dom: simpozij Branje za otroke s posebnimi potrebami  – šla sem iz solidarnosti do ljudi, ki se ukvarjajo s tiskanjem knjig za otroke in odrasle s posebnimi potrebami, odhajala pa spet po eni strani pretresena in žalostna, po drugi strani pa srečna, ker take knjige obstajajo, ker otrok ne tepejo več, če so levičarji, ker gluhim ne zavezujejo rok na hrbtu, da si ne bi pomagali z rokami (čeprav menda znakovni jezik še vedno ni sprejet v šole, saj pričakujejo, da se bo gluhi otrok naučil brati z ustnic, brati naše črke, govoriti po naše – ko je to takorekoč tako, kakor da bi silil konja, da se plazi, namesto teče), ker izumljajo internetne možnosti za slepe, slušne knjige, pripravljajo filme z avdiodeskripcijo …

            Nekaj dni kasneje, tudi v dvorani Lili Novy, sem šla na pogovor na temo pisateljic v učnih načrtih, organizirala je skupina Mira, ženska sekcija slovenskega centra PEN – namreč v čitankah skoraj ni pisateljic – to ima določene posledice, če drugega ne, dekleta ne vejo, da pisanje ni izključno moško opravilo. Spomnim se razodetja antologije, ki jo je pripravila Irena Novak-Popov pri založbi Tuma (2007). Za koliko pesnic sem takrat prvič slišala! Milo Kačič mi je predstavila Ivanka Mežan. Zares sem jo brala šele po letu 1990. V šolah pa je veliko deklet, v nekaterih razredih so v večini – to sem videla, ko sem hodila po gimnazijah pripovedovat o Vitomilu Zupanu – pa morajo poznati same moške umetnike – saj je res skrotovičeno.

            Zadnje čase izda prvence več pesnic kot pesnikov – torej se razmerja/kvote same po sebi oblikujejo. A v učbenikih zdaj menda še Svetlane Makarovič ni več. So pa z gimnazije, na katero hodi moja nečakinja, peljali dijake gledat Svetlanino predstavo Mrtvec pride po ljubico. Kaj so jim "želeli dati na znanje"? Igralci so odlični, res, a drugo se mi je zdelo za lase privlečeno. Nečakinje nisem hotela spraševati, za vsak slučaj, če je bila nad predstavo navdušena. Naj se strinja s profesorico! V šoli je težko ustreči vsem – najpogosteje slišim, da dijak preprosto ne ve, kaj profesor hoče od njega.

            Čeprav, dijak naj bi imel priložnost izraziti svoje misli in občutke – pa jim menda predpisujejo odgovore na vprašanja, kot so: kaj je pisatelj mislil s tem ali tem.

            Izvedela sem tudi, kako nastajajo učni načrti. Kot teta bi zelo rada vedela, kaj naj bi moji nečaki brali v naslednjih nekaj letih. Lahko bi jim kupila kakšno knjigo za darilo, lahko bi celo govorili o čem malo drugače, kot jim bo rečeno v šoli. Če jim pripovedujem o čem, recimo o predstavi, ki je ne bojo videli, ker ni na programu – opazim, da jim jemljem dragoceni čas, ko se morajo učiti – seveda o rečeh, o katerih pa jaz nimam pojma. Tako nastaja ta prepad med generacijami: o preteklosti je treba imeti mnenje, ki se ujema z mnenjem večine, zdajšnjosti pa ne smemo deliti.

            No, z mislijo na nečake naj zapišem, da sem bila prevesela odlične predstave v Cankarjevem domu – skupaj z Dramo in MGL: Iliada. Peljala sem nečakinjo. Tu sva se ujeli – ali pa je že sprevidela, da se je z odraslimi najbolje strinjati.

            Šla sem seveda na koncert Vite Mavrič in Janija Kovačiča, ki sta interpretirala zaporniške pesmi in šlagerje Vitomila Zupana. Nastopajo še Jaka Pucihar (klavir), Jure rozman (bobni), Gašper Konc (harmonika), Anže Langus Petrović (kontrabas), Andrej Stražišar je zasnoval odrsko uprizoritev in luči, kostume sta naredila Alan Hranitelj in Urška Drofenik, Branko Potočan je domislil gibanje na odru, kot koproducenta pa sta bila Café teater in Cankarjev dom. Vse sodelujoče naštevam (bili so še mnogi v ozadju), ker se jim hočem zahvaliti v imenu Vitomila. Lahko da sem pristranska, a ta koncert je res dober.

            Večino aprila mi vzelo mednarodno srečanje pisateljev na Bledu, PEN. Nekaj malega sem prevedla, peljala sem dva gosta v viteško dvorano v blejskem gradu, kjer nas je sprejelo Zgodovinsko društvo: Zeki Ergas, v Švidi živeči Jud turškega porekla – porekla, ki gre nazaj v špansko in portugalsko judovsko zgodbo, in Simona Grazia Dima, Romunka, ki piše res lepe pesmi – bom eno prilepila na koncu, mi je dovolila – presenetila me je na podoben način, kakor me preseneti sodoben slikar, ki na razstavi abstraktnih slik in inštalacij razstavlja portrete. Naj omenim še pisateljico iz Turčije, Ayse Kulin. Njene knjige bi brala. Povedala je, kako je štirideset let zaman trkala na vrata založnikov, ki je kot žensko pisateljico niso resno jemali, ko pa je zmagala na anonimnem natečaju, je čez noč postala najbolj brana pisateljica v Turčiji. Njene knjige izhajajo v več sto tisoč izvodih. Napisala je tudi biografski roman o neki turški lončarki, svetovljanki, ki je bila zamolčana, ki si je drznila stopiti iz tradicije islamske keramike in je začela delati moderne posode in skulpture – torej nekakšna turška Lucy Rie. Pa naj omenim še natečaj za osnovnošolske otroke, ki smo ga tudi letos razpisali ob srečanju pisateljev na temo Lepa beseda lepo mesto najde. Odkrili smo posledice krize učenja slovenščine v osnovnih šolah. Nagrade nismo mogli podeliti. Prisrčno se mi je zdelo, da se je ena učenka, ki je sodelovala, pritožila, v zelo spretno napisanem jeziku, češ da nam ne bi krona z glave padla, če bi napisali tri kose papirja. Morala sem ji razložiti, da nismo razpisali nagrade za najboljše besedilo med slabimi, temveč za najboljšega med dobrimi. Ker sem govorila o besedilu, ona pa je poslala pesem, je na koncu protestirala, da najbrž pesmi sploh brali nismo, češ da govorim o besedilih. Jaz pa sem se tako trudila, da ne bi napisala TEKST.

            Pa še nekaj: bila sem na še eni okrogli mizi. Neka govornica je protestirala proti izražanju z besedami v moški obliki, ko govorimo o ženskah. Pritožila se je, da v slovarju ni besede za žensko, ki misli. Torej ženske ni mislijo? Predlaga MISLICA. Pravi, da se moramo pač navaditi in namerno uporabljati te izraze. Mislim, da gre to predaleč. Pomislila sem na ČLOVEK – ČLOVEKINJA.

            Kaj je res pomembno???? Tole pisanje gotovo ne. Lep pozdrav? Ja, to pa že. Vključuje zdravje. Tudi to. In če pošljem pozdrave, predpostavljam, da je za tem ekranu nekdo, ki bere. To je lep občutek. Hvaležna sem, če je res kdo tam zadaj.

            Bolje, da neham. Pisala bi še o kolumni Jane Valenčič v Jani kak mesec nazaj ob smrti njene matere. Pa mi je Manca Košir rekla, da z vojno ne dosežemo ničesar. Ima prav. Tudi jana ni ničesar dosegla. Mogoče ji je pa odleglo. Privilegij je imeti kolumno v časopisu z največjo naklado. Jaz pa vem, da njen London tudi ni idealen. Predvsem pa vem, kako težko je izseljenim hčerkam, ko jim umirajo starši v domovini. Lahko plačajo še boljši dom, na klice po hčerki ali vodi se ne morejo odzvati.

            Tudi jaz sem včasih nesramna. Moram paziti. Že Veseljko, moj mož, zgleden novinar na BBC-ju, me je rotil, naj raje ne pišem, če nimam dobre besede. Joj, kako je to težko! A se najde. Velikokrat sem srečna. Če drugače ne, se navdušujem nad naravo – vidim seveda tudi izlive in iztrebke in odmetke … Te dni se odpravljam peš iz Bohinja v Tolmin.

            In srečna sem tudi, ker mi je izpadel zadnji zob zgoraj. V zgornji čeljusti ne bom več imela granolomov. Zgodilo se je seveda med prazniki. Zbudila sem se otekla do čela. Šla sem v dežurno ambulanto. Vse so uredili. Bili so prijazni. Dobila bom protezo. In prepričana sem, da mi jo bojo vzeli ven, ko bom ležala na smrtni postelji. Močili mi bojo ustnice in obračali me bojo. Moram zaupati. Zaupam.

 

Obljubila sem pesem Simone-Grazie Dime. Takole sem jo prevedla iz angleščine.

 

DOVOLJENJE

 

Tisti, ki niso popolnoma

iskreni in ki ne izrekajo resnice

temveč so je siti, tisti, ki niso prišli,

da bi govorili, temveč da bi sodelovali,

tisti ne bojo nikoli imeli obraze brez solz –

razmočeni bojo od udarcev kozmične kače,

spremenili se bojo v drobna bitja in stvari

(čisti diamanti),

kakor tudi vsi tisti, neznano število jih je,

ki z brezbrižno pieteto ironično hodijo okrog

v veselih telesih, poležavajo na obrežjih

in ne razglašajo svojega nauka; nihče od njih

se ni spozabil, da ne bi nebes prosil za dovoljenje,

da sme pobožati Zemljo.