Komentar Vesne V Godina: Za preveč resne stvari gre

0
156
Ob predlogu zakonske izenačitve skupnosti istospolnih partnerjev s heteronomnimi družinami se je vnovič sprožila značilna slovenska folklora, in to pri obeh straneh. Žal.

Folklora sicer ni nič novega. Že videno. Presenečenj ni. Za Slovence je namreč že vso znano zgodovino znana situacijska morala, kar med drugim pomeni, da je to, ali je nekaj prav ali narobe, odvisno od situacije – in seveda od strani, ki o tem govori, ki določeno stvar dokazuje. Seveda vedno tako, da je to v korist strani, ki o tem govori ali ki to dokazuje. Dejstva niso pomembna. Še posebno ne, če jih ni mogoče prikrojiti skladno z lastnimi interesi in nameni.

Tako ravnata tudi obe v razpravo vpleteni strani. Istospolni, levičarji in »levičarji« prikladno ignorirajo to, da je za otroka pomembno, da ima dva funkcionalno različna starša, za katera ni nujno, da sta različnih bioloških spolov. Tega sicer ne ignorirajo, ignorirajo pa dejstvo, da so starši v vseh družbah in kulturah v večini primerov različnih bioloških spolov. Da so torej medkulturno gledano primeri, da ima otrok dva starša istega biološkega spola, izjemno redki. Hkrati prikrajajo to, da ni vseeno, kdo otroku vpelje Zakon.

Teza, da ni nujno, da je to oče, je sicer točna. Zamolčijo oziroma prikrojijo pa nekaj drugega: da se skladno z zamenjavo agensa, ki vpelje Zakon, spremenijo tudi rezultati Ojdipa. Če Zakon vpelje oče, dobimo kot enega od značilnih rezultatov klasični Ideal jaza k sebi usmerjenega posameznika. Če Zakon vpelje vrstniška skupina, dobimo k drugim usmerjenega posameznika s heteronomno vestjo. Če Zakon vpelje mati (na Slovenskem tradicionalno uveljavljen in tudi danes preferiran način), dobimo posameznika, ki ga vodi materinski Ideal jaza oziroma strah. Torej Slovenčka. Če zakon vpelje materin brat oziroma stric, dobimo trobriandsko različico Ojdipa. In tako naprej. Zamenjava osebe, ki vpelje Zakon, je praviloma povezana z značilno spremembo otrokovega libidinalnega ustroja. Torej ni vse enako. In ni vseeno.

Če o drugi strani, namreč katoliški, ne govorim. Ta je z zbiranjem podpisov za referendum po nedeljski maši presegla samo sebe. Poskrbela je za kronski dokaz o tem, kako v Sloveniji deluje ločitev cerkve od države. Kot je poskrbela tudi za to, da je njen katoliški diskurz še enkrat več postal povsem neprepričljiv. Spet govoričijo o naravnosti očeta in matere, o naravnih načinih vzgajanja otrok, o tem, kako oče po naravi deluje kot oče (zanima me, kje so to videli pri Slovencih), mati pa kot mati. Če k temu dodamo vnovič oživljeno kriminalizacijo splava, skupaj z mašami za še nerojene otroke, ne dobimo le katoliško moralizatorsko pretencioznega diskurza, ki ne le spregleda, da splav ni nikogaršnja dolžnost, marveč zgolj možnost, za katero se ženska lahko odloči ali tudi ne, ampak tudi vsiljevanje lastnih moralnih standardov vsem drugim. Pod pretvezo vzvišenega moralnega koda. Ki je seveda univerzalen.

Jasno, da ni mogoče doseči soglasja. Ali vsaj poslušanja. Minimalnega spoštovanja različno mislečih. Ali česa drugega, vsaj za silo produktivnega. Očitno se bo vojna nadaljevala. In očitno ni nikomur v interesu, da se ne bi. V Sloveniji namreč že leta vsako razpravo uporabimo in zlorabimo za politiziranje, merjenje moči in socialno vojno. Očitno ni nikomur jasno, zakaj bi bilo tokrat kaj drugače.

Pa bi moralo biti. Gre namreč za vse preveč resne reči.

Vir: www.viva.si