V ISTRI NI NIKOLI DOLGČAS – FOTO RAZSTAVA NATAŠE FAJON

0
598

Septembra in oktobra je stene knjižnice okrasila Nataša Fajon. Z razstavo fotografij pod naslovom  v Istri ni nikoli dolgčas se je tako udeležila Dnevov evropske kulturne dediščine, ki so bili leta 2015 posvečeni praznikom in praznovanju. V foto objektiv je ujela utrinke s praznovanj v mestih in zaledju Istre. Prosili smo jo za pogovor.

MKI: Nataša,  doma si iz Izole. Tu si končala OŠ in srednjo šolo, potem pa doštudirala psihologijo na FF v LJ. Kako pa je vse to povezano s Piranom in fotografijo?

NF: Moram popraviti, študija še nisem zaključila, par izpitov me že dolgo ločuje od cilja. V Ljubljano sem odšla z osemnajstimi leti, tam več kot desetletje delala v oglaševalski agenciji Pristop, nato pa sem pred šestimi leti spoznala bodočega moža, ki se je takrat ravno naselil v Piranu. Torej me je v Piran pripeljala ljubezen. O povezavi med psihologijo in fotografijo nisem nikoli razmišljala, mislim pa, da imata veliko skupnega. Zanimanje za svet, ljudi, za podrobnosti, posebnosti. Za kakšno globljo povezanost bi najbrž bila potrebna samoanaliza, psihologi pa smo znani po tem, da veliko raje analiziramo druge kot sebe …

MKI: Kaj te v Piranu in na istrskem podeželju najbolj pritegne?

NF: Piran je pač posebno mestece, tega nihče ne more zanikati. Nikoli nisem pomislila, da bom enkrat pristala med njegovimi ozkimi, včasih utesnjenimi ulicami. Moram priznati, da mu pridih preteklosti, ki ga je moč čutiti skoraj na vsakem koraku, daje tisti čar, zaradi katerega se marsikdo zaljubi vanj.

Osebno mi je istrsko podeželje bližje ravno zaradi tega pridiha. Zdi se mi namreč, da tam ljudje še danes živijo v skladu z njim. Vsaj veliko bolj kot v mestih. Stare, kamnite hiše, katerih zidovi skrbno čuvajo številne spomine na  drugačne čase, prijazni ljudje, ki kljub moderni nenaklonjenosti do podeželskega  načina življenja še vedno vztrajajo pri njegovem ohranjanju, ki te odprtih rok sprejmejo medse in s posebnim žarom v očeh pripovedujejo zgodbe o svojih prednikih, minulih časih, ti ponudijo doma pridelano žlahtno kapljico in dobrote domačega ognjišča. Človek dobi občutek, da se je tam čas ustavil ali pa vsaj teče počasneje.

MKI: Za svojo prvo razstavo si izbrala praznično Istro. Rada praznuješ? Kateri so tvoji najljubši prazniki?

NF: Praznično Istro sem izbrala, ker je tema letošnjih Dnevov evropske kulturne dediščine, v okviru katerih bo  razstava tudi predstavljena, praznovanje. Pod tem pojmom si poleg tistih običajnih praznikov, ki jih praznujemo vsi, predstavljam še marsikaj. Zato je rdeča nit razstave ta, da so vse fotografije nastale na različnih praznikih v Istri, s katerimi obujajo stare običaje in ohranjajo kulturno dediščino tega področja. Sama najraje obeležujem najrazličnejše obletnice. Mož je kar dolgo le debelo gledal, ko sem mu skoraj vsak mesec čestitala za kakšno. Zdaj se je že navadil, pa tudi staram se in kdaj na to celo pozabim…

MKI: Na razstavljenih fotografijah si ujela bolj drobce, utrinke s praznikov kot neko širšo sliko. Si načrtno fotografirala take detajle ali  si te motive izbrala prav za razstavo v izolski knjižnici?

NF: Detajli so najpogostejši motiv mojih fotografij. Zdi se mi, da velikokrat povedo več o  celoti. Roke o človeku, list o drevesu, okno o hiši … Spodbujajo domišljijo in miselni tok.

MKI: Se motim ali si hotela prikazati, kako lahko življenje slavijo in praznujejo tudi cvetoča češnja, labodi v objemu, muca na dvorišču?

NF: Tako je. Ko se češnja odene v cvetove, praznuje pomlad, živali prav tako slavijo medsebojno naklonjenost, muca … od saj umazana muca z razstave pa je življenje slavila dobesedno, saj sem jo ujela po požaru, ki je prizadel škver v Seči. Življenje in nov začetek. Skušala sem prikazati praznovanje z zelo različnih zornih kotov.

MKI: Nekaj fotografij je s praznikov v Piranu, druge so ujele dogajanje v zaledju. Lahko poveš, katere vasi vse si obiskala in katerih praznikov si se udeležila?

NF: Uf, veliko jih je bilo. Vse fotografije niso pristale na razstavi, ker bi jih bilo preveč. Poleg solinarskega praznika, na katerem fotografiram, odkar sem prišla v Piran, sem se z objektivom potepala še po slovenskem zaledju ter hrvaški Istri in obiskala Subotino v Buzetu, Legendfest v Pićanu, praznik vina in česna v Novi vasi, praznik olja in bledeža v Padni, praznik oljk, vina in rib v Izoli,  ex-tempore v Grožnjanu, Festival obzidja v Piranu, praznik tartufov v Gradinu, krajevne praznike v Abitantih, Motovunu, Pazinu. Lahko bi še dolgo naštevala …

MKI:  Dokumentirala si tudi glasbene dogodke. Imaš rada glasbo in kako je tvoje življenje povezano z glasbo?

NF: V mojem življenju je igrala veliko vlogo. Mislim, da jo pri vseh nas, le da se eni bolj od drugih zavedamo njene prisotnosti. Zame je predstavljala tisti skriti, intimen svet, kjer sem vedno bila na varnem. Brez nje bi veliko težje odraščala, vztrajala in trmarila v odločilnih trenutkih, gotovo bi naredila tudi več neumnosti, kot sem jih …

Glede na to, da sem poročena z glasbenikom, bi lahko rekli, da mi je prinesla celo ljubezen. Ne vem, zakaj nikomur še ni padlo na pamet, da jo vključi med nasvete za zdravo življenje. Vsaj toliko, če ne še bolj, je pomembna kot vsakodnevna telovadba, zdrava prehrana in podobno, pa še ne redi in ne terja napora. 

MKI: Fotografirala si tudi ljudi pri delu: kovača pri nakovalu, ženske pri pletenju nogavic, ribiča pri šivanju mrež. So bili ti ljudje le del prazničnega dogajanja, kjer so  prikazali svoje veščine kot turistično in folklorno zanimivost? Ali so morda ta opravila še vedno del njihovega vsakdanjega življenja?

NF: Prikazi starih opravil so bili večinoma del prazničnega programa, na srečo pa sem spoznala in fotografirala tudi nekaj ljudi, ki podobna dela še vedno opravljajo na tradicionalni način ter svoje znanje prenašajo na mlajši rod. Upam, da to ne zamre. Če se vsaj ena od mnogih napovedi črnih scenarijev uresniči, nam bodo marsikatere stare veščine še kako prav prišle …

MKI: Prikazala si tudi družabne igre,  kot so karte in mora. Lahko poveš kaj o tem?

NF: Raje opazujem kot igram. V otroštvu in mladosti so bile te igre stalnica preživljanja prostega časa, a sem bila vedno preveč občutljiva na povišane glasove, ko je kdo naredil napačno potezo, tako da sem se jim, če je le bilo mogoče, izognila. Moro giapponese pa sem rada igrala. Ker sem jo odlično obvladala in vedno zmagovala …

MKI: Baletko si ujela v trenutku, ko je naredila obrat v zraku. Kako ti je to uspelo?

NF: Hvala za to vprašanje. Dokazuje namreč, da fotografija ponuja različne interpretacije, kar je bil tudi njen namen.

MKI: Ob vodnjaku sredi vasi je zbrana gruča ljudi, ki pozorno poslušajo dekle s klobukom na glavi. Si ujela njeno pripoved? Kje se je to dogajalo?

NF: Pripovedovanja pravljic sem se udeležila v okviru festivala legend, ljudskih zgodb in mitov Istre v čudovitem mestecu Pićan na Hrvaškem. Legendfest organizirajo že deseto leto, na njem pa skozi predstave prikažejo zgodbe o štrigah in štrigonih, zmajih, velikanih in drugih pravljičnih bitjih. Zgodba, ki jo je pripovedovalo dekle s klobukom, je govorila o dveh bratih, hudobnem in dobrem, ki sta se borila za nasledstvo. Kot se za pravljico spodobi, je dobro seveda premagalo zlo. V pripoved je Maja vključila tudi občinstvo in za vlogo sivega volka izbrala mojega moža. Vsi smo se smejali, ko je moral vsakih nekaj minut na vse štiri in ponuditi hrbet različnim jezdecem. 

MKI: Na nekaterih fotografijah pa so prikazani kar arhitekturni detajli. Tako je ob stare škure postavljen rdeč  cvet…  Praznujejo tudi hiše?

NF: Ko fotografiram stare hiše, mi v oči najprej padejo okna. Skoraj vsaka hiša ima svoja, drugačna od drugih hiš. Nekatera so tako posebna, da v njih vidim neko simboliko. Na tej  fotografiji so škure zaprte, nanje je pribita deska, poleg njih pa cveti vrtnica. Morda čaka, da jih nekdo odpre. Šele potem bo praznovala …

MKI: Na eni od fotografij je razpelo s Križanim. Kaj ti pomeni?

NF: Razpelo je povezano z mnogimi prazniki, ki so jih slavili nekoč in jih slavijo še danes. Nekateri križi zaradi svoje estetike pritegnejo mojo pozornost in pristanejo na fotografiji. Razpelo na razstavi pa se je dobro zlilo v kompozicijo z Rambom Amadeusom in Chrisom Jaggerjem. Interpretacija je prepuščena gledalcu.

MKI: Nekatere fotografije so črno bele, večina je barvnih. Si se načrtno tako odločila in zakaj?

NF:  Črno-bele fotografije imam najraje. Barve so zvite, velikokrat te "okrog prinesejo", hitro  zavedejo. Barvna fotografija je bolj zasičena, zato lahko gledalcu veliko stvari uide. Pri črno-beli pa igra svetlobe in senc motiv tako poudari, da opazimo več podrobnosti. Ker so se take fotografije delale v preteklosti, pa nosijo s seboj tudi  občutek nostalgije in hrepenenja, kar nehote vzbuja neko simpatijo.

MKI: Izbrala si tudi kar velik format. To je gotovo povezano z velikimi stroški. Načrtuješ še kakšno razstavo v prihodnosti?

NF: Večje je boljše ali kako že pravijo … Strošek ni bil zanemarljiv, a za kavo in cigarete je v družinskem proračunu menda še ostalo. Naslednja razstava naj bi bila v Piranu. Da se ne bi večna vojna med krajema ponovno zaostrila …

MKI: Kaj pa, če bo hotel kateri od obiskovalcev kupiti kakšno fotografijo?

NF: Lahko se zmenimo za popust na količino … Vabim bodoče kupce, da se množično oglasijo preko e-maila, na naslov natasa@studiosf.org.

MKI: Nataša, ti tudi pišeš za različne časopise. Lahko ugibam, da je tvoja najljubša tema Istra?

NF: Vedno rada pišem o stvareh, ki me pritegnejo. Pritegnejo pa me zelo različne zgodbe. Če so le pozitivne. Obrabljena fraza, vem, a če bo tale intervju predolg, ga ne bo nihče prebral …

MKI: Kako pa se bo nadaljevala Avantura v zaledju Istre?

NF: Težko rečem. Naš "band" je razpadel zaradi Igorjevih (Igor Bizjan) zdravstvenih težav, vožnja po vaških strminah pa je tudi uničila »auspuh« našega avantur-mobila. Izpušna cev je zamenljiva, novega člana pa še nismo uspeli najti, ker je Igor zaradi svojih edinstvenih lastnosti zelo težko nadomestljiv.

MKI: Nataša, hvala za pogovor in za čudovito razstavo. Naj ji sledi še veliko drugih!

NF: Iskrena hvala za povabilo.

Vprašanja je postavljala Špela Pahor