Zlati trikotnik je ime, s katerim so na začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja Američani poimenovali gorato ozemlje na severu celinske Jugovzhodne Azije na mejnih področjih Tajske, Mjanmara in Laosa. Tukaj so od konca petdesetih do konca osemdesetih let proizvajali največ opija in heroina na svetu in ju potem prek Bangkoka pošiljali na cvetoče trge zahodnega sveta. V zadnjem času je primat v mednarodni trgovini s heroinom prevzel t. i. Zlati polmesec – področje na mejah Afganistana, Irana in Pakistana –, kar je verjetno posledica ponesrečene ameriške okupacije.
Čeprav pridelovanje maka in proizvodnja opiatov v Zlatem trikotniku drastično upadata, to vseeno ne pomeni veliko, saj na svetovnem trgu ni nikakršnega pomanjkanja heroina. Če k temu dodamo še, da se je na trgu tako v Jugovzhodni Aziji kakor tudi v razvitem svetu razširila novejša sintetična droga, metamfetamin, potem je jasno, da se situacija ne izboljšuje. »Yaba«, kakor metamfetaminu pravijo na Tajskem, povzroča še hujšo odvisnost in je še celo nevarnejši od heroina, njegova prisotnost na trgu pa narašča vse od konca devetdesetih let. Upad pridelovanja maka pa je hudo prizadel tiste, katerih življenje je bilo najbolj odvisno od tega pridelka – revne laoške in mjanmarske kmete, ki so ostali brez edinega vira dohodka.
Pridelovanje opija v Zlatem trikotniku ni tradicionalna dejavnost z dolgo zgodovino, kot mislijo mnogi. To je precej moderen fenomen, ki se je začel šele proti koncu devetnajstega stoletja. Takrat so se plemena, ki gojijo mak, pod pritiskom s severa preselila iz južne Kitajske proti gorovjem Jugovzhodne Azije in prinesla s seboj to navado.
Zgodovina opija je dolga. Prvič se omenja že v osmem stoletju pr. n. št., ko so ga stari Grki uporabljali v svojih kultih plodnosti. Homer v Odiseji opisuje opij kot substanco, ki bo »umirila vsako bolečino in jezo ter potisnila v pozabo vsako žalost.« V času Rimskega imperija so opij uporabljali v medicinske namene. Uvažali so ga iz Zahodne Azije, predvsem Anatolije in Perzije. V srednjem veku so arabski trgovci iz Sredozemlja opij zanesli v Jugovzhodno Azijo. Prve omembe v virih segajo v leto 1336 na Tajskem in 1519 v Mjanmaru.
Ko so v 16. in 17. stoletju v Azijo prišle evropske kolonialne sile, se je trgovina z opijem precej spremenila. Portugalci in kasneje Nizozemci so imeli velike dobičke s prodajo indijskega opija v Jugozahodni Aziji. Leta 1773 je monopol nad prodajo opija v regiji prevzela britanska Vzhodnoindijska družba, ki je razširila prodajo na obale južne Kitajske in poskušala Kitajcem vsiliti enostranske sporazume, ki bi odprli vzhodnoazijski trg za njihovo blago. Cesarji dinastije Qing so se temu na vsak način upirali. Prepovedali so prodajo opija na njihovem ozemlju, kar pa je samo še povečalo povpraševanje po njem. Te napetosti so leta 1839 pripeljale do opijskih vojn, s katerimi so Britanci prisilili Kitajce, da so dovolili prodajo opija.
Kot smo že omenili, so ob koncu 19. stoletja plemena iz Yunnana pobegnila pred pritiskom Kitajcev in se naselila na področju današnjega Zlatega trikotnika. Hmongi, na primer, so se po neuspešnem uporu proti Kitajcem iz Yunnana pomaknili proti jugu, v gorovja severnega Laosa, kamor so s seboj prinesli tudi gojenje opija, ki so ga prodajali v zameno za železo in srebro. Z evropsko kolonizacijo je postal opij pomemben vir dohodka za kolonialne vlade v Jugovzhodni Aziji, ki so imele na svojih področjih popoln monopol nad prodajo te droge. Francozi so spodbujali pridelavo opija v gorah Laosa in Vietnama, ga kupovali od Hmongov in potem razpečevali po svojih kolonijah v regiji.
Leta 1949, po zmagi komunistov na Kitajskem, je proizvodnja in uporaba opija tam drastično upadla, saj je nova oblast začela ostro kampanjo proti tej drogi. Del poraženih enot Guomindanga je pred zmagovito Rdečo armado pobegnil v gorovja Jugovzhodne Azije, predvsem severnega Mjanmara. Tam so se ustalili in preobrazili v paravojaške tolpe, ki so se pričele ukvarjati s proizvodnjo in preprodajo opija. V petdesetih in šestdesetih letih, ko so najprej Francozi in kasneje Američani poskušali z vojaško silo obvladati Vietnam, Laos in Kambodžo, se je začelo zlato obdobje Zlatega trikotnika. Po podatkih ameriške vojske je v času vietnamske vojne kar 34 odstotkov njihovih vojakov uživalo heroin. Splošno znani so tudi podatki, da je v tistem času CIA financirala svoje zaveznike v regiji z dobičkom od prodaje heroina. Letalsko podjetje Air America je bilo ustanovljeno prav z namenom prevoza heroina iz Zlatega trikotnika v večje urbane centre.
Zgodovina opiatov nam torej nazorno kaže, da so za današnjo splošno razširjenost heroina v veliki meri krive velike kolonialne in kapitalistične sile, ki so zaradi svojih trgovskih in geopolitičnih interesov vselej spodbujale trgovino s to nevarno drogo in imele od nje ogromne dobičke. Dokler se interesi velikih sil ne bodo spremenili, bodo omogočale dobavo heroina iz Azije svojemu prebivalstvu. Kriviti za to mafijske združbe in paravojaške enote v džunglah Jugovzhodne Azije je čista hipokrizija. Kakor je rekel gusarski kapitan Aleksandru Velikemu, ko ga je ta hotel dati obesiti: »Jaz imam samo eno ladjo in zato sem gusar. Ti jih imaš tisoč in zato si veliki osvajalec.«
