Repriza ljubezni – ljubezen po ljubezni
Le redko se primeri, da se dva, ki sta v odnosu in se ljubita, hkrati prenehata ljubiti in se skupno odločita, da odnos končata. Veliko pogosteje se zgodi, da eden od partnerjev ugotovi, da mu odnos ne ustreza več, da je nehal ljubiti, zatem pa zapusti partnerja, ki še vedno ljubi.
Ljudje, ki niso prepričani v svojo ljubezen do partnerja, pogosto preizprašujejo sebe in svoje občutke ter se dolgo odločajo o tem, ali odnosu narediti konec ali ne. Ko se naposled odločijo in to sporočijo partnerju, je ta presenečen in celo prepaden nad nepričakovano novico, na katero ni bil pripravljen. Celo tedaj, ko kaj takšnega pričakujemo, konec vselej boli tistega, ki še vedno ljubi. Tudi zato je najpogostejše vprašanje, ki ga zastavljajo zapuščeni partnerji, ali obstaja način, da bi se ljubljena oseba vrnila. Zapuščeni partner potrebuje čas, da sprejme dejstvo o dokončnosti razhoda, in še takrat upa, da se bo ljubljena oseba nekoč v prihodnosti vrnila in da bosta spet skupaj. Zapuščeni partner se včasih odloči, da bo čakal, zato se zapre za nove ljudi. Takšne osebe šele tedaj, ko se bivši partner poroči z drugim in dobi otroka, uvidijo, da je bila ločitev, do katere je prišlo pred več leti, dokončna.
Toda obstajajo tudi primeri, ko se nekdanja partnerja po dolgem obdobju ločenosti spet srečata in začneta na novo graditi odnos. Ali takšne usode pomenijo upanje za vse, ki čakajo, da se bivši partner vrne? Vprašanje, ki se zastavlja, se glasi: ali lahko vnovič vzljubimo isto osebo in začnemo odnos na drugačnih temeljih? Ali je možno obuditi ljubezen, ki je "umrla"?
Vsako razmišljanje o ljubezni, ki naj nekaj pojasni, implicira opustitev otroškega razmišljanja ter uporabo besednjaka odraslih. Zaradi poetičnega govora, ki smo ga pri ljubezni tako vajeni, stvari niso povsem jasne. Ljubezen ni ne stvar ne bitje, torej ne more umreti, počiti ali se razbiti. Kadar ljudje pravijo, da je ljubezen "umrla", uporabljajo pesniški govor, ki je povsem na mestu v umetniškem izražanju, v stvarnem življenju pa zamegljuje stvari in vnaša zmedo. Če rečemo, da je oseba tista, ki ljubi in preneha ljubiti, to pomeni nekaj povsem drugega, kot če rečemo, da je ljubezen umrla, odšla, ovenela, zamrla … V prvem primeru gre za človekovo delovanje – človek je tisti, od katerega je odvisno, ali bo še naprej ljubil ali ne. V drugem primeru pa ljubiti pomeni nekakšen "dogodek", ki ni odvisen od osebe, marveč od same ljubezni. Tisti, ki odhajajo, pogosto čutijo določeno mero krivde, zato se opravičujejo in poskušajo zanikati svojo odgovornost s tem, da jo pripisujejo ljubezni: "Kaj pa naj, če pa je moja ljubezen do tebe ugasnila?"
Ali se je v isto osebo mogoče znova zaljubiti? To se praviloma ne dogaja. Narava zaljubljenosti je takšna, da obsega idealizacijo partnerja, to je možno le, če druge osebe ne poznamo. Po določenem času skupnega življenja se partnerja dodobra spoznata, zato idealizacija ni več možna, saj dobro vesta, kakršna sta v resnici.
V nasprotju z zaljubljenostjo pa ljubezni temelji na stvarnosti. Kadar človek nekoga ljubi, ga ima za dragoceno človeško bitje, zato se zanj čustveno naveže. Prav zaradi čustvene povezanosti je ljubezen zelo stabilno čustvo. Primer za to je ljubezen do otrok. Ko človek nekoga vzljubi, do njega čuti pripadnost in povezanost, sebe pa doživlja kot del celote, ki jo sestavljata skupaj s partnerjem. Tudi zato je ljubezen v nasprotju z zaljubljenostjo trajnejša, kar odnosu podeli stabilnost.
Seveda je mogoče prenehati ljubiti. Ljubezen temelji na tem, da ima človek, ki ljubi, pozitivno podobo o ljubljeni osebi, ljubezni pa je konec, če se ta podoba spremeni. To najpogosteje povzroči kako dejanje ljubljene osebe, denimo odkritje, da ima že vrsto let afero. Takrat partner, ki je zaupal in ljubil, pomisli, da ljubljena oseba ni več takšna, za kakršno jo je imel. V takšnih primerih se ljudje pogosto sprašujejo: ali se je partner zares tako zelo spremenil – ali pa so bili sami ves čas slepi? Ljubezen se konča takrat, ko človek partnerja nima več za pozitivno, pač pa negativno osebo.
V nasprotju z zaljubljenostjo, ki se nikoli ne ponovi, pa obstaja možnost, da oseba, ki je nehala ljubiti, vnovič vzljubi. V okoliščinah, v katerih partnerja vnovič začne doživljati pozitivno, se znova ustvarjajo razmere za ljubezen in vnovično čustveno povezovanje.
Kot sem že večkrat poudaril, sta zaljubljenost in ljubezen, čeprav ju čutimo kot enaki, po svoji psihološki naravi popolnoma različni čustvi. V vsakdanjem življenju do številnih težav prihaja prav zato, ker ljudje zgrešeno menijo, da je zaljubljenost prva faza ljubezni. Pogosto se primeri, da se oseba, ki je v zvezi in svojega partnerja ljubi, v določenem trenutku zaljubi v nekoga drugega. Zaradi zgrešenega prepričanja, da je že to, da se je sploh lahko zaljubila, dokaz, da partnerja ne ljubi dovolj, se odloči končati odnos. Toda ko zaslepljenost zaljubljenosti mine, ugotovi, da v resnici še vedno ljubi bivšega partnerja, s katerim se je razšla zaradi zaljubljenosti. To je pogosto razlog, da se ljudje želijo vrniti in obnoviti staro zvezo. Če partner, ki je varal, izrazi ljubezen, prizna napako, obljubi, da je ne bo ponovil, in se zaveže k zvestobi v prihodnosti, je to lahko soliden temelj za nov začetek.
Vir: www.viva.si
