Že na dvorišču kamnite hiše v Šempasu mi je bilo jasno, da bo na poti v Ameriko Sendi glavna organizatorka: "Preloži kovčke! Si zaklenil hišo? Si vzel pašaport?!"
Ko so kovčki skrbno zloženi v avtomobilu, sledi še prigrizek za bogato obloženo mizo Jurijevih staršev v soseščini. Veliko nasmejanih obrazov. Jurijeva mama praznuje rojstni dan. Nazdravimo slavljenki in sebi za srečno pot. V Novi Gorici se nam pridruži še Tom Kerševan, ki ga prej še nisem srečala. Zdaj smo vsi. BridAvantura se resnično začne.
Na zadnji bencinski črpalki pred mejo natočimo gorivo. Že po nekaj metrih vožnje nas zagrabi zmerna panika zaradi pogrešane bančne kartice. Ustavimo se, Sendi brska po torbici. Kakšnih sto metrov pred nami italijanska policija. Speljemo in se ponovno ustavimo. Natančneje povedano, zaustavi nas italijanska policija. Pa kaj nismo tako tudi predvidevali? Seveda smo. Z baterijo presvetlijo naše dokumente in zaokrožijo po naših obrazih in prtljagi. Medtem moji sopotniki, kot pravi Italijani, saj so se sredi devetdesetih let spoznali na beneški akademiji lepih umetnosti, razlagajo, kam smo namenjeni, od kod toliko prtljage in kaj pogrešamo. Aha, Monaco! Končno se policistu razjasni, kateri Monaco in kam odhajamo. Z avtom do Munchna, nato z letalom v New York, via Ženeva. Zaželi nam srečno vožnjo in v pentlji se zapeljemo nazaj do slovenske črpalke. Izza okna nam fantje že veselo mahajo s kartico. Sendi se to pač ni zgodilo prvič! Ko smo ponovno na italijanski strani, kot razposajeni mulčki še mi pomahamo policiji.
Franz Josef Johan Strauss nas pričaka v jutranjih urah. Prvič to letališče doživljam od zunaj, ko je promet prihajajočega dne še umirjen. Privoščimo si maratonsko krožno iskanje po spletu rezerviranega parkirnega mesta. Postajam prepričana, da se je načrtovalec aerodroma presneto uštel pri štetju od ena do deset ali pa se poigral kot otrok 2, 3 … 7, 10. Poskušamo ostati mirni, hkrati pa se ozračje avtomobila polni s pričakovanjem nervozne besede. Prvi preizkus skupnega potovanja. Sendi in Jurij se odločita, da se ustavimo. Medtem ko iščeta informacije, da bi končno ugotovila, da prostor parkiranja ni pomemben, dokler je vse plačano, Tom spregovori. Do tedaj je bil bolj ali manj tiho in sem mu v svojih misli že dodala ime Tom-molčeči. Govori o umetnosti: moderni, sodobni in institucionalni.
Okoli ameriškega opoldneva s Continental 81 pristajamo v Newarku. Letimo na Hudsonom in za trenutek se mi po glasu pilota zazdi, da morda že preračunava, kako ponoviti slavni pristanek na reki. Začudim se svoji misli. Običajno nimam strahu in ker sedim nekje v sredini letala, čutim le rahlo pozibavanje. Kot se kasneje izkaže, je zunaj bril močan veter. Moji novi prijatelji so ga očitno veliko bolj čutili. Rep letala je slabo “prišraufan”, konstatira Tom.
Nato še čakanje na pregled potnih listov. Zdolgočaseni uradnik na široko zveči gumi, počasno poslika prste in oči, sprašuje po namenih obiska. Premaknem se v vzporedno vrsto. Ko je postopek za menoj, si ne morem kaj, da ga tudi ne pokomentiram. Mladenič v uniformi pogleda v tla. Opazim, da mu ni prijetno opravljati tega dela. Zaželim mu lep dan in nasmehneva se drug drugemu.
America, here we are!
