Prav poseben užitek je na papirju raziskovati podobe, ideje, besede.
Andrej Skubic je mojstrski zapisovalec zgodb sodobnega življenja aktualnih problemov ljudi, ki so se znašli na robu – zaradi družbenega razslojevanja – v procesu tranzicije.
Verjetno človek prinese na svet neko nagnjenje, recimo, da se rad vživlja v razne ljudi in situacije, mogoče prinese s seboj neki občutek za učinkovanje podob, posluh za jezik ali entuziazem. Vse drugo pride potem skupaj z radovednostjo in pripravljenostjo za učenje. Ko na primer rad opazuješ, kako so napisane knjige, ki so te zares zagrabile; ko ne uživaš samo v zgodbi, ampak tudi v tem, ko ugotoviš, kako in s čim je pisatelj to dosegel. Tako se lahko marsikaj naučiš. Če se ne znaš – pa čeprav nezavedno – učiti od boljših od sebe, ne verjamem, da boš sposobnost pisanja razvil samo iz nekakšnega golega, neokrnjenega talenta. Čeprav po drugi strani tudi ne verjamem v kakšno formalno poučevanje kreativnega pisanja. Obrti se učiš iz intimnega stika z besedili.
Po njegovem mnenju pisateljski poklic ne podeljuje posebne avtoritete.
Vendar pa je vsako dobro pisanje že samo po sebi komentar na stanje človeškosti v nekem času, to pa je bistveno. Ne maram eskapizma v pisanju – pisanje mora biti stvarno, stvarnost pa zna biti kruta stvar.
Več o pisatelju Andreju E. Skubicu najdete v knjigi Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov avtorice Vladimire Rejc (Študentska založba, Knjižne zbirke Posebne izdaje, 2005).
