Dve ciklami ali Na svetu je dovolj prostora za vse

0
414

Benka Pulko, Undara Studio, 2009

Recenzija

 

Ciklami, svet, prostor in vsi so ključne besede iz naslova otroške knjige pisateljice Benke Pulko, ki jo vsaj zadje tri besede močno determinirajo, če vemo, da je njeno dozdajšnje literarno ustvarjanje koncipirano na njenem velikem potovanju okoli Sveta. Tudi v delu za najmlajše bralce vse kaže, da je idejo oblikovala iz svojih popotniških izkustev in spoznanj o našem planetu ter jo spretno in domiselno transformirala v imaginarni svet, ki je otroku blizu.

 

Ko želimo Dvema ciklamama določiti literarnoteoretično zvrst, se utrne reminiscenca na basen, od katere pa odstopa že naslov, ki aludira zgodbo o rastlinah. Tudi na prvi strani pripovedi se že takoj pojavi človeški lik, ki prav tako izpodbija teorijo o basni. A takoj zatem sledi serija štirih živalic, ki so izrazite nosilke človeških karakternih lastnosti, kar je temeljna komponenta basni, ob moralnem nauku seveda. In tega je v knjigi, kot bomo pozneje ugotovili, tudi očitno zaznati. Lahko bi torej rekli, da se je avtorica spretno poigravala in ustvarila simbiozo rastlinsko-živalske basni, v katero je bežno vkomponirala tudi človeški subjekt.

 

Naslednji diskurz se pojavi ob določanju, ali je delo Benke Pulko slikanica ali prerašča njene okvire in se že konfrontira z otroško knjigo. Avtorica je v Dve ciklami »dala veliko sebe« oziroma napisala toliko obsežno besedilo, da niso ilustracije prevladujoče kot v slikanici, pač pa pomagajo pripovedi tvoriti koherentno celoto. Čeprav bi, naprimer, naslednja definicija slikanice »/s/likanica je vrsta mladinske knjige, v kateri se navadno dopolnjujeta besedilo in ilustracija« (M. Kobe, M. Avguštin, ESS, 1997, 11, str. 133) Ciklami uvrstila ravno med slikanice. Vendar je v našem primeru beseda toliko močna in bogata, da bi bilo ustrezneje govoriti o otroški knjigi.

 

Sicer pa je ilustrativni del nadvse bogato dopolnilo besedam. Ilustracije je Urška Stropnik Šonc oblikovala na samostojni strani ali pa je besedilo nenasilno umestila v svojo risbo. Povsod se podlaga besedila spoji oziroma prelije s pripovedjo ilustracije. Posebnost knjige je tudi izjemna barvna živopisnost, ki kar žari od veselja, razigranosti in svežine. Pojavljanje sonca v različnih oblikah, ki je zelo prepoznaven ilustratoričin element, pa dodaja branju in gledanju še več vere v lepoto življenja ter prijateljstva.

 

Ličnost knjige se potencira še z eno pri nas redko tehnično obdelavo – vatiranostjo. S tem postane kot predmet nežnejši, vabljivejši in otroku prijaznejši. Po oblikovni plati sta izrazito izvirni in opazni še predzadnji strani, na katerih se vsi akterji zgodbice predstavijo kot gledališki igralci. Za otrokovo podoživljanje in notranji epilog vsekakor koristno.

 

Da je bil pisateljičin namen vzgojen, pove že prva stran, na kateri je prostor, kjer lahko otrok vpiše svoje ime, s čimer oblikuje odnos do lastnine knjig in odgovornost. Hkrati pa mali lastnik preko avtoričinih besed nagovarja vse bralce svoje knjige, naj ravnajo z njo kot z »najboljšo prijateljico«. Na ta način je tudi Benka Pulko definirala svojo percepcijo do pisane besede ter dala misliti, da je tudi sama verjetno »knjigoljubka«.

 

Pripoved se začenja s teto Maro, ki si, željna vesele, pisane družbe, kupi dve ciklami (roza – Rozi in belo – Belindo) in jima določi nov dom na okenski polici. Glede na njuno akceptiranje zunanjega sveta simbolizirata roži vse kaj drugega kot veselje ob pogledu nanju. Sta nosilki črno-belega aspekta, saj sta v svojem eksistencialnem bistvu negativki. Iz njiju silovito bruha nejevolja, neprijaznost, sebičnost, ljubosumje, dolgočasje. Neke čudne vrste »prijateljstvo« skleneta le, ko skupaj obrekujeta in zaničujeta mimoidoče. Niti skupno bivanje vedno na enem mestu ju ne poveže v medsebojno sprejemljiv odnos.

 

Svojo stacioniranost bi lahko kompenzirali z naključnimi mimoidočimi, ki jima domov prinašajo veliki svet in drugačen pogled na bivanje. A elegantne priložnost ne zagrabita. Pikapolonica, ki jima natrosi veselja brez razloga, ker pač živi, je zanju sovražnik in je ne razumeta. Ko želi s ciklamama postati prijatelj prijazni in vljudni pajek, se nejevoljki spotakneta ob njegovo drugačnost in ga odženeta. Prašička, ki je izvir znanja in širokega obzorja, ignorirata, ker ni po njunem okusu.

 

Ker sami roži nista bili sposobni predrugačiti svoje biti, poskrbi tok življenja za bliskovit preobrat in posledično za njuno transformacijo. Znajdeta se v okolju, ki bi lahko pomenilo konec bivanja, ogrožajo ju zunanje nevarnosti (maček), a kot da je življenje milostljivo, se jima ponudi nova priložnost. Gospod smetar (pohvale vredno naslavljanje!), ki je poosebljenje dobrote in radosti, jima nakloni novi dom v svoji gredici med različnimi »stanovalci«. Padec na dno (nista več eminentni, visoko na polici) je začel delovati na njuno senzibilnost. Tudi do drugih in drugačnih. Zavedli sta se svoje oholosti in sklenili, da bo njuno vodilo dobra volja, prijaznost in prijateljstvo. Kajti na svetu »je dovolj prostora za vse«, če se sprejmemo in spoštujemo, ne le sebe, pač pa tudi druge.

 

Ciklami kot personifikacija vzvišenosti, nedostoposti in podcenjevanja vsega okoli sebe nista sposobni sprejeti niti vedrine in neobremenjenosti, ki jo simbolizira pikapolonica, niti nista naklonjeni drugačnim po videzu ali mišljenju (pajek), niti ne razumeta, da spoznavati svet pomeni učiti se in zoreti (pujsek). Ta njuna nezmožnost absorbiranja bivanjske pestrosti in konfiguracije različnih značajev ju obsodi na asimilacijo in družbeno disidentnost. A na srečo je vedno še čas za spreminjanje sebe in pisanje novega poglavja svojega življenja.

Le-to samo poskrbi, če se subjekt prej ne odloči sam, da ponudi nove priložnosti za spremembe.

 

Nauk ali moralno sporočilo je pisateljica dokaj jasno in prepričljivo vkomponirala v tekočo zgodbo. Le na treh mestih ji pero iz otroške pripovedi preskoči v moralizirajoči stavek (»Življenje je videti resnično naporno, če te mika vedno tisto, kar imajo drugi okoli tebe, namesto da bi se veselil tistega, kar imaš sam.«). A s tem intermezzom zgodba le še pridobi na recipientnosti. Prvo otroško delo Benke Pulko namreč ni namenjeno zgolj predšolskim otrokom ter tistim v prvih razredih, pač pa tudi starejšim in že odraslim bralcem. Kajti v njem je univerzalna in aktualna problematika, ki naj bi jo predelali že najmlajši in ponovo osvojili že izoblikovani ljudje.

 

Pisateljica tudi pri najmlajšem občinstvu ni zanemarila jezikovnoestetske dodelanosti. Med branjem se čuti, da vsaka beseda zavzema svoje pravo mesto, brez odvečnega besednega balasta. Njeno izražanje je figurativno, izvirno slikovito in brez ponavljanja. Temu se izogne s pisano paleto sopomenskosti, s čimer otroku odpira svet nove leksike.

Pomaga pa mu tudi pri osvajanju prenesenih pomenskih besednih zvez, ki so na tako očitnem mestu, da je njegova percepcija hitra in nedvoumna. Privlačnost besedila doseže pisateljica tudi z večkratno uporabo rime na točno določenih mestih. In sicer ko posebej izpostavlja pozitivnost in vrednote. Zato je že tako tekoč ritem pripovedovanja še gladkejši in izbrušen. Da v knjigi močno prevlada pozitivna komponenta, se lahko razbere tudi iz besedišča, ki je preplavljeno z izrazi, kot so različne izpeljave iz »veseliti se, nasmeh, radost, živahnost, sijati, peti« …

 

S prvo otroško knjigo je pisateljica vsekakor dokazala, da zna z besedo motivirati tudi najzahtevnejše male bralce. Ponuja jim besedilo, ki je izvirno; tematiko, ki je vabljiva; slogovno izpiljenost, ki prepriča; sporočilnost, ki se otroške duše dotakne; in ilustracije, ki dodajo skorajšnji popolnosti piko na i. Spoznanje Benke Pulko o »velikosti, zanimivosti in prijaznosti sveta« bo za oblikujočega se malega bralca izvrstna popotnica. Za že odraslega pa ponavljanje lekcije, ki jo je pozabil ali je sploh še ni jemal.

 

 

Nadja Seražin, prof. slov. jezika