Ljudje so se prebudili iz apatije, ker jim je prekipelo. Zdaj je ključno vprašanje, ali se bosta iz protestov porodila vodilna skupina ljudi in program – ali pa bo vse zajel kaos.
Zakaj se dogaja ulica oziroma ljudstvo? Kaj to govori o stanju duha v državi?
Ljudje so obupali nad svojimi sanjami in se soočili z realno nesposobnostjo celotne družbe. Ob splošni svetovni krizi kapitalizma je to kompleksna slovenska težava. Na eni strani imamo krizo Zahoda, krizo družbe, ki je bila ustvarjena na račun kolonij in izkoriščanja, na drugi pa Slovenijo, ki se je ob svetovni krizi prvič znašla v položaju, ko smo postali odvisni od sebe. Ko smo vstopali v Evropo, je bil moj glavni argument "za" obet, da se bomo morali prilagoditi določenim standardom, da bomo imeli socialno in pravno varnost, več zdrave konkurenčnosti, poštenosti in požrtvovalnosti, da bo sistem učinkovit, da bo politika delovala odkrito … Zdaj vidim, da vse to ni odvisno od Evrope, marveč od nas samih. Vsaka država mora sama skrbeti za demokracijo in učinkovitost v svoji družbi. Toda v Sloveniji ne funkcionira veliko stvari, v laži živimo na številnih področjih. Mentaliteta "tuje" države, značilna za prejšnje obdobje, ko smo imeli državo za sovražnika, ki ga je bilo treba goljufati, se ohranja, nadaljuje se plenjenje nekdanje družbene lastnine, stvari marsikje funkcionirajo predvsem po sistemu uslug in protiuslug, sorodstvenih ali interesnih navez … Tudi na kulturnem področju se ni veliko spremenilo, zgradili smo si kulturo, ki je po svoje kar malce absurdna. Kultura ima v družbi določeno funkcijo – dajati mora povratne informacije. Skozi kulturo bi morali ljudje laže dojemati sebe in družbo, v kateri živijo. Pri nas pa imamo kulturo v prvi vrsti zato, da pokažemo, da smo kulturni. Ker je slovenski jezikovni prostor majhen, se marsikaj ne izplača in je odvisno od subvencij. S tem je prikrajšana predvsem popularna kultura, ki doseže največ ljudi. Večina prebivalstva je tako prikrajšana za kakovostno domačo kulturo. Kulturna politika bi se morala bolj posvečati tej specifiki našega prostora. Narobe je, da se kulturi jemlje denar – kulturo bi morali narediti učinkovito, ne pa je do konca uničiti. Na drugi strani se tudi kulturniki premalo zavedajo svoje odgovornosti za razpad družbe, ki smo mu priča. Danes protestirajo, ker jim jemljejo denar, zdi pa se mi, da se premalo zavedajo svoje odgovornosti za to, kar se v kulturi trenutno dogaja.
Tudi konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let, ko smo se osamosvajali, razmere niso bile lahke …
Tu je velika razlika. Konec osemdesetih let smo bili Slovenci prepričani, da bomo samostojni veliko učinkovitejši, kot smo bili znotraj Jugoslavije. Takrat smo vsi upali, da gremo na bolje, danes pa ne moremo nikamor več. Priznati si moramo, da je bilo poudarjanje nacionalnih vrednot, zaradi katerih hočemo svojo državo, pretirano, saj po osamosvojitvi za svojo nacionalno identiteto nismo naredili tako rekoč ničesar. In zdi se, da tega niti ne pogrešamo pretirano. Pogrešamo pa ekonomsko uspešnost, o kateri smo verjeli, da nam pripada po nekakšnem nacionalnem ključu.
Kam lahko pripelje jeza ljudi, nezaupanje v državo in njene ustanove, v politiko? Je to lahko pot v nov začetek ali morda v konec?
Resnično upam, da ti protesti pomenijo nov začetek. Strah pa me je kaosa in neorganiziranosti ter na drugi strani tudi pretirane organiziranosti v smeri, ki si je ne bi želel. Vendar pa obstaja zelo realno upanje, da se iz tega izvlečemo, saj nam kaj drugega niti ne preostane.
Zelo preprosto: najprej moramo vzpostaviti socialno državo. Ker imamo vse bolj avtomatizirane delovne procese, potrebujemo vse manj ljudi. V veleblagovnicah denimo potrebujemo vse manj blagajničark, le še nadzornike ob avtomatiziranih blagajnah … Delovnih mest je čedalje manj, dobiček pa ostaja lastnikom in se ne deli. Kot otrok sem bral knjigo Neznalček v Sončnem mestu, v kateri je pisalo, da bo svet nekoč avtomatiziran in vsi ljudje bodo srečni. Danes je prav nasprotno. Misli se samo na dobiček, na ljudi se je pozabilo. Menim, da je ob vse večji avtomatizaciji nujna tudi uvedba univerzalnega temeljnega dohodka.
Kakšna je vaša vizija Slovenije? Kakšno državo si želite?
Želim, da bi bila Slovenija uspešna država s trdnim gospodarstvom. Če bi nadaljevali tam, kjer se je zalomilo leta 1991, se naše gospodarstvo ne bi soočalo s tako velikimi težavami. Če bi še naprej razvijali vse, na kar smo bili ponosni, bi danes imeli veliko gospodarskega ponosa in donosa.
Se v Sloveniji lahko zgodi Islandija? Tam so se ljudje z lonci in ponvami v rokah podali pred parlament, skorumpirane politike in goljufive bankirje so postavili pred sodišče, povečali so socialno varnost, politične stranke pa nadomestili z neposredno demokracijo.
Slovenci zgodovinsko nismo tako povezana družba kot Islandija. Nismo otok, ampak segamo v sosednje narode in sosednji narodi segajo v nas. Ne samo geografsko, tudi kulturno smo dokaj heterogena družba. Ljubljana je naravno središče, okrog katerega so nabrani zelo različni svetovi. Razen jezika in geografske povezanosti je težko najti skupni imenovalec. Tudi jezik je tako raznolik, da se včasih komaj razumemo med sabo. V nasprotju z islandsko nacionalno skupnostjo, v kateri so imeli parlament že v 10. stoletju, bi bilo potrebno slovensko skupnost šele ustvariti. Slabo je tudi to, da nekateri iz Ljubljane načrtno delajo sovražnico preostale Slovenije. Slabo zato, ker bi Slovenija brez Ljubljane razpadla (bojim se, da nekateri vodijo politiko prav v to smer), in slabo zato, ker Slovencem še vedno primanjkuje meščanstva in urbane kulture. Zato smo bili v taki zamudi – najprej z gledališčem, nato pa še s filmom in z modernističnimi umetnostnimi smermi. Res je, da velikih mest nima niti Islandija, vendar sem v zadnjem času videl nekaj zanimivih in zelo aktualnih islandskih filmov. Domnevam, da je tako zato, ker so njihovi filmi bolj namenjeni izvozu kot naši. V vsakem primeru se mi zdi zelo narobe, da se pri nas podpihuje sovraštvo med mestom in podeželjem. Ker je Slovenija raznolika, je v njej lahko vladati na račun konflikta med različnimi skupinami ljudi. Vendar pa to ni niti najmanj produktivno. Razlika med islandsko in našo krizo je tudi v tem, da je bil njihov finančni kolaps hujši in bolj nenaden, nas pa kuhajo kot žabo, ki ji postopoma segrevajo vodo, da niti ne opazi, da je na napačni strani jedilnega lista.
Kdo bi nas v tem trenutku lahko povezal? Kdo lahko umiri razgrete strasti?
Potreben je dialog. Potrebne bi bile polemične oddaje na televiziji, kjer bi ljudje slišali nasprotne poglede na svet. Kadar se pri nas govori o spravi, se pozablja, da so nasprotna stališča gibalo družbe. Seveda morajo biti mišljena iskreno, ne pa v službi kulturnega boja, v katerem je treba očrniti nasprotnika. Ko se bodo ljudje javno pogovarjali, bodo tudi produktivnejši. Pri nas je "biti proti" del nacionalne identitete. Najprej smo bili proti Nemcem, nato proti južnim Slovanom, zdaj pa imamo spet opraviti s starim slovenskim konfliktom med klerikalci in liberalci. Pravih socialistov je žal le za ščepec, čeprav se v imenu obračuna s "komunistično kontinuiteto" trenutno izvaja katoliški boj za intelektualno prevlado.
V Sloveniji imamo tudi zanimiv fenomen: ljudje si želijo novih obrazov, vendar volijo stare; nasprotujejo korupciji, volijo pa ljudi s sumljivim ozadjem. Kako si to razlagate?
Zdi se mi, da pri nas trenutno prevladuje predvsem marketinški populistični duh. Če pogledava zadnje volitve: Boruta Pahorja so ljudje volili zato, ker je veliko obljubljal, teža njegovih obljub pa jih očitno ni zanimala.
Ali bi nova stranka, ki bi jo sestavljala povsem nova, v širši javnosti neznana imena, sploh imela realne možnosti za preboj na politično prizorišče?
Če bi bila dovolj široka, sem prepričan, da bi jih imela. Zelo dobro bi bilo, če bi imeli stranko, ki bi bila vredna zaupanja, ki bi stavila na poštenost in z njo tudi vodila državo. Vendar pa bi morali predstavniki take stranke, če želijo z njo doseči uspeh, najprej dobro obvladati obrt komunikacije in sociološko-lingvistične trike, da bi se javnosti predstavili s pravimi besedami in v pozitivnem duhu. Ko bi prišli na oblast, pa bi morali obvladati veščino vodenja države. Pošteni nameni žal niso niti približno dovolj.
Psiholog Aleksander Zadel pravi: "Na začetku potrebujemo pesnike in intelektualce, v katerih bo kritična masa zdravega gospodarstva prepoznala vzvod, s katerim je mogoče spremeniti sedanjo družbo." Se strinjate?
Na eni strani potrebujemo kulturnike in na drugi medije, ki jim bodo dali besedo. Morda sem naiven, vendar verjamem, da lahko filmi in televizijske nadaljevanke veliko pripomorejo k ozaveščanju preprostih ljudi. Široko razgledanih in izobraženih ljudi ni veliko, volilna večina so preprostejši ljudje, in te je treba ozavestiti ter jim dati upanje. Tu ne govorim o pesnikih, katerih naklade dosegajo petsto izvodov, ampak o pesnikih, ki bi imeli naklade več deset tisoč izvodov. Država ves čas pozablja, da lahko popularna kultura ustvarja pomemben del duha naroda. Zdaj smo dosegli točko razsvetljenstva, čas Linharta, ko je treba ljudi sistematično ozaveščati o tem, kaj je dobro in kaj ne. Zdaj je čas, ko moramo sistematično graditi družbo, ko moramo zahtevati čim boljšo izobrazbo, ko potrebujemo dobre šole in dobro plačane učitelje. Ukvarjati se moramo z umetnostjo, pa ne le zato, da se bodo lahko izražali umetniki, temveč tudi zato, da bo širšemu občinstvu na voljo bogata kulturna ponudba. Kot družba namreč potrebujemo tudi kulturo, ki je razumljiva širokim množicam in ki jim ponuja čim bolj širok in strpen pogled na svet. Kakovostna domača kulturna ponudba je torej ključnega pomena.
Toda – besed pesnikov, umetnikov, kulturnikov danes ne slišimo veliko. Zakaj ne?
Bojim se, da marsikdo nima več česa pametnega povedati – ali pa je že obupal.
In vendar naj bi nam prav umetnost odpirala nove svetove …
Umetnost je angažirana že po definiciji. V času Avstro-Ogrske je Slovencem prav umetnost dajala narodno samozavest, slovenski jezik ni povezoval le ljudi, temveč tudi ekonomijo in politiko. Zdaj pa se zdi, da je umetnost namenjena predvsem sama sebi oziroma umetnikom. Del umetnosti bi moral prerasti v kulturo, ki dosega večje število ljudi. Tako kot potrebujemo umetnost, ki raziskuje nove smeri in provocira, potrebujemo tudi kulturo, ki daje ljudem zadovoljstvo in samozavest. Vsi potrebujemo nekaj, na kar smo lahko ponosni. To velja tako za gospodarstvo kot za kulturo. Švicarji so lahko ponosni na kukavico, sir, čokolado in nože, Skandinavci na socialno državo, kaj pa mi? Če se znova vrneva k filmu: Slovenci v zadnjih desetletjih nismo posneli skoraj nobenega otroškega filma, kar kaže na to, da kulturni politiki očitno ni kaj prida mar za široko kulturno ponudbo. Imamo tudi dobre režiserje, vendar jih je kar nekaj preveč zagledanih vase in se premalo zavedajo poslanstva, ki ga imajo kot umetniki. To pa je, da so (tudi) kritična vest družbe in kot taki soodgovorni za stanje duha v njej.
