Kakor nomad se selim
s trnjem nemira v duši
v nove pomladi iz zim,
v travnato radost po suši.
Upanje, žilavi konj,
stopa po skalni planoti,
suhi, brezupni kot on,
z mano k poslednji samoti.
In ko kot v kožuh zavit
ležem zvečer med spomine,
ti zablestiš kot privid
večno zelene doline.
Viri: 101 slovenska pesem po izboru Toneta Pavčka, Založba Mladinska knjiga, Ekskluzivna izdaja Knjižnega kluba
Drage bralke, dragi bralci kaj veste o poeziji Lojzeta Krakarja? Pišite pod pesmijo v komentar.
