Za razvoj svojih idej ima Anton Levstek (1958) premalo časa. Predvsem vodi slovensko hišo Korotan sredi Dunaja ter Knafljevo ustanovo, ki je prav tako eden od stebrov slovenstva na Dunaju. Kultura mu pomeni veliko, saj odpira nova miselna spoznanja. Morda zato ne preseneča, da je šele ob njegovi nedavni petdesetletnici pri Mohorjevi založbi iz Celovca (v uveljavljeni Ellerjevi ediciji) v izšla zbirka njegovih izbranih pesmi z naslovom Podobe iz pesmi.
O poeziji Antona Levstka je daljšo študijo prispevala dr. Silvija Borovnik. Govori o ciklih pesmi, posvečenih zavedanju o lastni minljivosti in poetični skromnosti človeka pred neskončnostjo vsega tistega, kar ostaja neznano in skrivnostno za slehernika. Zlasti zadnjo misel, zaključuje, si velja zapomniti, saj izraža pomembno osrednje zavedanje in sporočilo njegove poezije. Naše bivanje, nas pesnik opozarja, mine tako hitro, kot se utrne zvezda. Priklanjajmo se mu torej, življenju.
