Malo uvoda. Leta 2005/6 sem, takrat kot študentka sinologije, s prijateljico Živo in drugimi kolegi skoraj eno leto študirala v Jinzhouvu (provinca Liaoning; slika 1) in potovala po Kitajski. Ena od mojih poti je bila v Herbin ter obisk slavnega ledenega festivala. Harbin (slika 1) je prestolnica province Heilongjiang, ki leži na severovzhodu Kitajske. Je deseto največje mesto na Kitajskem, sedemsko kilometrov oddaljeno od Beijinga (Pekinga), in je politično, ekonomsko, znanstveno, kulturno in komunikacijsko središče severovzhodne Kitajske.
Naša dogodivščina se je začela v petek ob pol osmih zvečer, potem ko smo se v Jinzhouvu poslovili od Katje in Marije, ki sta naslednji torek zapuščali Kitajsko. Nekoliko smo se ušteli pri izbiri načina potovanja z vlakom, pa še to samo zato, ker so bili trdi spalniki že polni. Vožnja na trdih sedežih, kjer je bilo milijon Kitajcev, je bila doživetje zase (slika 2). Verjetno smo to morali doživeti. Potniki so kadili kar v vagonu, jedli sončnična semena, pljuvali kar na tla in se celo noč drli drug čez drugega. Kisika je bilo bolj malo in zato smo se veselili vsake postaje, ko so se za nekaj bornih minut odprla vrata. Priznati moram, da smo izbrali neprimeren čas, ker je bil tisto leto (2006) pomladni festival (chunjie), bolj znan kot kitajsko novo leto, že devetindvajsetega januarja. Selitve narodov. Vsi so se vračali domov, fakulteta, na kateri smo študirali, je bila praktično zapuščena. Bolj ko smo se približevali Herbinu, bolj je bil rob na notranji strani okna zamrznjen. Ob šesti uri naslednjega dne smo po desetih urah (končno) prispeli na cilj. V Harbinu je zimska temperatura po navadi minus trideset stopinj Celzija, toda mi smo imeli srečo, saj je bilo le skromnih minus štiriindvajset. Ko smo stopili z vlaka, se mi niti ni zdelo tako zelo mrzlo, le po zraku je letela zmrznjena megla, ki se je čarobno svetlikala v soju jutranje svetlobe. Ura je bila še prezgodnja, da bi se lahko napotili v naš hostel, zato nam je življenje rešil KFC (Kentucky Fried Chicken, ki se je na Kitajskem razlezel takorekoč v vsako vas), kjer so stregli zajtrkovalne menije. Imeli so celo kavo, čeprav samo Nestlejevo, ki je načeloma, če res ni sile, ne pijem. Tokrat pa se ji nisem mogla upreti. Potem ko smo se dobro podkrepili, smo se odpravili do hostla. Seveda tako kot vedno pot ni potekala čisto gladko. Zapletlo se je že pri dogovoru za ceno. Taksist najprej ni vedel, kje je hostel, potem pa je rekel, da nas bo prišlo 140 juanov (10 juanov je približno 1 €), ker je tako daleč. Mi pa, vešči vsega hudega, smo se samo nasmejali in si poiskali drug taksi. Ta nam je po taksimetru zaračunal 17 juanov – razlika je več kot očitna. V hostlu sobe seveda še niso bile pripravljene in smo morali še malo počakati. Toda osebje hostla je bilo zelo prijazno in so se res potrudili, da smo sobe dobili v najkrajšem možnem času. Po kratkem počitku smo se odpravili v mesto kar z avtobusom, kar je stalo 1 juan. Šli smo na glavno ulico Zhongyang dajie (slika 3), ki je bila na naše veliko veselje zaprta za ves promet. Tako se lahko mirno sprehajaš sem ter tja, če te le ne zebe preveč. Poleg tega sem dobila občutek, da nisem na Kitajskem. Celotna ulica ima izrazito rusko arhitekturo (provinca Heilongjiang namreč meji na Rusijo in posledično je njen vpliv zelo velik). Najdeš lahko tudi kakšno restavracijo, kjer strežejo dokaj užitno zahodno hrano. Toda mi smo se odločili, da ostanemo zvesti kar kitajski hrani. Na desni strani ulice se je nahajala ogromna steklena zgradba, imenovana Euro plaza – tam so na voljo razni izdelki tujih znamk. Seveda smo morali iti vanjo. Malo zaradi radovednosti, malo zaradi mraza. Ko smo si napasli oči in se nekoliko pogreli, smo nadaljevali ogled ulice. Bistveno dlje nismo prišli, ker nam je na pot prišla kavarna. Le kako bi se ji lahko uprli? Kitajci nimajo navade pitja kave in so vse kavarnice, ki obstajajo, vpliv Zahoda. Teh ni veliko, in kava je večinoma zanič, vendar kaj drugega ni mogoče dobiti, zato se zadovoljimo s tistim, kar je na razpolago. Vstopili smo, si naročili kavo in poklepetali. Za nekaj trenutkov smo pozabili, da smo na Kitajskem. Zunaj se je že stemnilo, ko smo končno prišli do konca ulice in pred sabo zagledali velik trg, na njem pa ogromen leden tobogan, ki je bil zaradi lučk rožnate barve. Ker nisem človek, ki bi užival v spustih po toboganih, sem se tudi tokrat izognila dričanju. Potrebovali smo še nekaj hrane, zato smo se odpravili v trgovino. Spet neko ameriško podjetje iz verige Martov (tudi Amerika se je dodobra zalezla v vse kotičke Kitajske). Po uspelem nakupu smo se vrnili v hostel, ker smo bili že dodobra izmučeni. Nisem vedela, da mraz tako utrudi človeka. Pa ne samo to, tudi občutek lakote je stalno prisoten. Končno je prišel čas za spanje. Soba (slika 6) je bila nekoliko vlažna in iz kopalnice je smrdelo. Nič od tega pa me ni odvrnilo od sladkega spanja.
Drugi dan: Zgodnjega vstajanja nimamo v krvi, še posebej, če je treba vstati v hladno jutro. Ko nam je le uspelo prilesti iz toplih postelj, smo najprej na hitro pozajtrkovali in odhiteli na avtobus, ki pelje na snežni festival. Brez problemov na potovanju seveda ni šlo, in ta dan ni bil nobena izjema. Izstopili smo z avtobusa na pravi postaji, samo Mateju se je zdelo, da nismo na pravem kraju in da moramo še nekoliko naprej. In tako smo spet stopili na avtobus, kjer so se nam drugi potniki malo smejali. Kmalu smo ugotovili zakaj. Bili smo na zadnji postaji sredi niča. Prečkali smo cesto in ponovno stopili na avtobus. Ampak voznik avtobusa ni ustavil na postaji, kjer je snežni festival, in tako smo se znova peljali čez most nazaj v mesto. Tam pa smo spet zagledali KFC – in ker smo se že kar nekaj časa vozili naokoli, smo se odločili, da je čas za malico. Potem pa še enkrat na avtobus… pravijo, da gre v tretje rado, samo ne na Kitajskem. Na Kitajskem gre rado v četrto. Tokrat nam je le uspelo izstopiti na pravi postaji, vendar smo ugotovili, da je do parka še kar daleč. Zadeva se je rešila sama od sebe. Mimo je pripeljal kombi in nas pobral za 1 juan na osebo. Ko smo prispeli do festivalnega prostora, smo bili že ob nakupu kart čisto očarani nad umetninami iz snega in ledu. Bil je prekrasen sončen dan. Sneg in led sta se pravljično svetila v sončnih žarkih. Samo strašno mrzlo je bilo.. Na rokah sem imela dvojne rokavice – zgoraj debele iz termovelurja, spodaj navadne, volnene. In ko sem snela zgornje, da bi lahko malo poslikala naokoli, so mi prsti v sekundi zmrznili. Bolečina je bila neznosna in nikakor nisem mogla pogreti rok. K sreči mi je potem Klemen svetoval, naj rokavice le toliko snamem, da lahko naredim pest, in prsti so se hitro spet ogreli in odtalili. Od takrat naprej sem imela na rokah oba para rokavic, pa čeprav je bilo malo težje pri uporabi fotoaparata. Na tak mraz pa tudi fotoaparat ni bil odporen, no, predvsem njegove baterije. Zato sem občasno aparat spravila v notranji žep jakne, da se je malo ogrel. Uspelo mi je narediti kar nekaj odličnih »fotk«, ki so mi ostale v lepem spominu. Umetnine iz snega so res očarljive. Videli smo razne like iz kitajskih pravljic, kitajske zmaje, razne živali, podobe iz pekinške opere, sneženo pravoslavno cerkev, ogromne snežene može, kip svobode in goro Rushmore ter majhno sneženo prepovedano mesto (slika 7). Nanj se lahko povzpneš vse do vrha. Edina stvar, ki me je zmotila, so bili nekoliko bolj skriti, pourinirani kotički. Ali je res treba urinirati na tako umetnino? Res, zelo neokusno.
Po treh urah ogledovanja snežnega festivala smo se odpravili še na bolj znani ledeni festival (po kitajsko bingdeng – ledene luči). Tja smo prišli, ko je bilo še svetlo in ni bilo veliko ljudi. Ampak, to je bilo šele čudovito. Bilo je več kot očarljivo. Vse zgradbe in skulpture so bile zgrajene oziroma narejene iz ledu, od znotraj osvetljene z raznobarvnimi lučmi in neverjetno velikanske. Svojo »skledico« je dodal tudi Cartier (slika 8), ki je imel svojo ledeno hišo, v kateri je delal reklamo za svoj nakit. Na desni smo zagledali ledeni kitajski zid (slika 9) in splezali nanj. Priti gor ni bilo tako težko, nekoliko težje je bilo priti spet dol, ker je tako drselo in nekje na sredini mi je postalo žal, da nisem uporabila tobogana na drugi strani zidu. Do mraka smo imeli še kar nekaj časa, in ker nas je že pošteno zeblo, smo stopili v steklen šotor na čaj, ki so nam ga tudi pošteno zaračunali – 20 juanov za kozarček (150 mL – za kitajske razmere je to zelo drago, če vemo, da imajo ljudje 300, 400 juanov plače ali pa še manj). Mene pa je spet ob nepravem času stisnilo na WC in mi ni preostalo drugega, kot da grem ven v sibirski mraz na neogrevano latrino. Tam pa nič luči in cela gora zamrznjenega urina. Upala sem samo, da mi ne bi spodrsnilo in bi pristala v … Ali kdo sploh ve, kako je to, če moraš gor in dol spraviti poleg zgornjih hlač, še troje dolge spodnje? Res ni zabavno. Naša postojanka pa se je izkazala za dokaj slabo, ker nas je potem zunaj zeblo »sto na uro«. Toda nismo zmrzovali zastonj. Vse lučke so se prižgale in občutek smo imeli, da smo v pravljici. Slike tukaj povedo več kot moj opis. Ledeni bar, razne cerkve, kitajski zid, ogromni Buda, slavolok, zvon (slika 11), grad, ki je bil tudi dobra razgledna točka (slika 10), s katere se vidi celotni park, ladja itd. Pretekli smo maraton, no, bi prej lahko bil šprint, po celem parku in nato hitro v taksi pa v center mesta. Končno se nam je nasmehnila sreča in smo našli dobro restavracijo z dunajskimi zrezki, pomfritom, solato, špageti….,njam. Tam smo se tudi dodobra odtalili po celem dnevu hoje po mrazu. Ker pa nam še ni bilo dovolj dogodivščin za tisti dan, smo šli še v neki bar, kjer se lahko kotalka. Res zanimivo, samo bili smo že tako utrujeni, da smo po petinštiridesetih minutah sklenili oditi nazaj v hostel in spat.
Tretji, zadnji dan: Ker smo morali sobo zapustiti šele ob dvanajstih, smo jo do konca izkoristili. Spali smo do pol enajstih, nato počasi vstali, se uredili, pojedli zajtrk in spakirali kovčke. Na recepciji smo poravnali račun, dobili karte za vlak in pustili prtljago v hostlu. Ta dan je bil zaradi mraza res najhujši. Zaradi stalnega menjavanja mraza in toplih prostorov sem se počutila zelo slabo. Ta dan smo si namenili ogledati enega od tamkajšnjih budističnih templjev (slika 12). Z avtobusom smo se peljali skoraj eno uro, ker je zavijal v vsako herbinško ulico, ki obstaja. Postalo mi je že pošteno slabo in prav zaželela sem si malo svežega zraka. Ko smo končno izstopili, smo ugotovili, da še nismo na cilju, zato smo se usedeli še v taksi. Vstopili smo v enega od templjev, ki ga je v dobi kapitalizma pač treba plačati (cena je simbolična: 10 juanov). V templju je bilo že vse okrašeno v pričakovanju novega leta (pomladnega festivala – leto psa). Najbolj mi je padel v oči stanovanjski blok za menihe, ki je bil zgrajen v kitajskem slogu. Drugače pa je kot v vsakem templju gorelo ogromno kadila, ki v prevelikih odmerkih vseskozi sili na kašelj. Mraz je bil neznosen, zato smo se odločili, da se odpravimo nazaj v mesto, na glavno ulico. Za kosilo smo si privoščili še nekoliko zahodne hrane – špagete s paradižnikovo omako, solato in neko rusko jed, ki me je spominjala na sarme. Po kosilu smo nameravali spet na kavico v ˝našo˝ kavarno. Toda čez ulico smo zagledali ˝majhen˝ mestni ledeni festival in smo se spontano odločili za ogled. Razstava je bila postavljena v velikem centralnem parku (slika 13). Zelo lepo. Moja prva misel je bila: Blagor tistim, ki živijo v okoliških stolpnicah, ker lahko v tem uživajo celo zimo. Tukaj pa spet ledeni mostovi, templji, pagode, pravljični liki, ladje in ladjice, paviljončki … Po eni uri zmrzovanja in, ko sem že mislila, da mi bo glava od mraza kar eksplodirala, smo končno prišli do kavarne. Zaradi ledenega vetra me je obraz bolel, kot če bi mi kdo v glavo zabadal nože. Tam smo počakali še na Petro in Mateja, nato smo se odpravili v hostel po prtljago in odšli na železniško postajo. Na našo veliko srečo in veselje smo dobili trde spalnike. Večina ljudi je že bila s svojimi družinami v pričakovanju novega leta, kar se je poznalo tudi na vlaku. Trdno smo prespali vso noč in se zjutraj zbudili v Jinzhouvu.
