V mesecih juliju in avgustu si lahko v Mestni knjižnici Izola ogledate likovno razstavo z naslovom Vtisi in slike. Pripravila jo je Barbara Hofman iz Radovljice. Avtorico smo prosili, naj nam kaj več pove o sebi in tem, kako so nastajale njene slike.
MKI: Barbara, bi nam povedala kaj o sebi? Od kod prihajaš, kje živiš, kaj počneš?
BH: Res je, prihajam iz Radovljice. To je moje rojstno mesto in mesto, kjer sem preživela otroštvo. Srednjo šolo sem obiskovala v Kranju, ko pa sem pričela s študijem, sem se odselila v Ljubljano in tu stanujem še sedaj. Vedno večkrat pa se vračam nazaj domov. Ker uživam v družbi domačih in naravi. Na naravo gledam z ljubeznijo, ne le na Gorenjskem, pač pa vidim posebnosti v vseh pokrajinah, kjerkoli sem. Obožujem Ljubljansko barje, močvirja, pa tudi hribe. Poglede od blizu in daleč.
MKI: Po poklicu si samostojna arheologinja. To najbrž pomeni, da se moraš kar precej angažirati, da lahko preživiš.
BH: Zelo. Za vsako podjetništvo mora biti človek precej zrel, še posebej, če se hoče obdržati na tržišču, ki se neprestano spreminja in kjer se neprestano pojavljajo novi izzivi.
MKI: Kaj te je pravzaprav napeljalo k študiju arheologije?
BH: Študij arheologije me je zanimal bolj bežno. Želela sem postati arhitekt, vendar v prvem poskusu nisem naredila sprejemnih izpitov in zato sem se vpisala na arheologijo. Naslednje leto sem sprejemne izpite naredila, študirala oboje, vendar sem do konca vztrajala v arheologiji. Oba študija sta mi bila všeč, prvi kot bolj tehničen, drugi kot družbosloven. Še danes se dokaj intenzivno ukvarjam z obojim, vendar s prvim ljubiteljsko, z drugim profesionalno.
MKI: Pred kratkim si iz arheologije tudi magistrirala. Kaj je bila tema tvoje magistrske naloge?
BH: Skoraj eno leto smo izkopavali del avtocestnega križa v Zagorici na Dolenjskem. Naslov mojega magistrskega dela je bila torej Zagorica pri Velikem Gabru. Gre za rimsko nekropolo s keltsko tradicijo. Kontinuiteta prostora je za strokovnjake vedno izziv.
MKI: Kako si odkrila slikarstvo?
BH: Danes me vsi popravljajo, da ne rišem, ampak slikam. Reči moram, da sem risala že celo življenje. Prvič so me pohvalili že v vrtcu, potem učitelj likovnega pouka v osnovni šoli in končno tudi parkrat na arhitekturi. Arheološko risanje pa je risanje posebne vrste. Je kombinacija osebnega opazovanja in tehnično-merskega risanja. Slikanje pa je tako, kot ste rekli: odkrila sem ga. Do nedavnega sem hodila po galerijah, čutila strahospoštovanje do mojstrov, do slik, ki so me spremljale v velikih sobanah, hodnikih, občudovala sem neznani svet grafike na bienalih in sodobno umetnost v novo postavljenih muzejih. Spoznala sem nekaj slikarjev in končno tudi ljudi, ki niso bili profesionalni slikarji, pa so slikali in hodili v slikarske šole. Po naključju sem se pridružila skupini iz Kulturnega društva Radomlje, ki jo vodi akademski slikar Janez Zalaznik, ki je odhajala na slikarsko kolonijo na Lonjsko polje na Hrvaško. Moj namen je bil spoznavanje narave in morda kulinarike? Presenečena sem bila nad vsem: nad naravo, arhitekturo, načinom življenja in slikami, ki so jih narisali udeleženci kolonije. Po vrnitvi domov so postavili razstavo nastalih del. Pridružila sem se jim in tako je nastala moja prva slika.
MKI: Koliko je na tvoje slikarstvo vplivalo znanje, ki si ga pridobila s študijem arheologije? Tu mislim tako na opazovanje pokrajine, poznavanje zgodovine kot na obvladovanje arheološke risbe.
BH: Bolj gre za opazovanje pokrajine in prenos na platno. Zato tudi naslov razstave Vtisi in slike. Vmes verjetno nastajajo procesi, ki te vodijo v končen izgled slike. Izbira tehnike slikanja je lastna vsakemu slikarju, sama se vedno pogosteje poslužujem grafičnih prijemov, da nastane slika, kot pričakujem oziroma kot sem si jo zamislila.
MKI: Slike, ki jih razstavljaš v Izoli, delujejo umirjeno. Enostavne barvne površine razgibajo vijuge, črte, pike, krogle, vzorci. Bi nam povedala več o tvojih videnjih pokrajine?
BH: Pokrajino poskušam prenesti na platno čim bolj avtentično. Mogoče ne deluje, vendar imajo vse moje slike popolnoma realno osnovo in vsebujejo veliko podatkov. Niso izmišljene.
MKI: V tvojih slikah je videti oko arheologinje…
BH: Morda zaradi natančnosti izvedbe linij. Kot motivi se arheološki še ne pojavljajo. Morda jih bom uporabila kasneje.
MKI: Ne oziraš se samo po pokrajini, ampak tudi v nebo. Kdaj in kako je nastala slika rdeče lune z ozvezdji?
BH: Naslov slike z rdečo luno je 27. julij 2018. Takrat se je pojavila na nebu tako imenovana krvava luna. Opazila sem Luno in posamezne planete Mars, Venero in Severnico. Vsaj mislim, da. Tako je nastala ideja o novi podobi.
MKI: Zanimiva je slika stolne cerkve v Radovljici. Narisala si jo v preseku časa, z vsemi zvoniki, ki so jo krasili nekdaj… Od kod ta zamisel?
BH: Ja, to pa je vpliv arheologije. Kadar izkopavamo, na enem mestu naletimo na več faz gradnje enega ali več objektov. Radovljica ima bogato zgodovino razvoja, saj je eno izmed srednjeveških mest, več je pisnih virov in upodobitev mesta, ki je večkrat pogorelo. Tako sem zbrala vse spremembe mesta na oddaljenem pomolu, na katerem stoji Radovljica, na enem mestu.
MKI: Prav za razstavo v naši knjižnici si izdelala serijo slik književnikov slovenske moderne. Morda bi nam povedala kaj več o teh slikah? Kako da si izbrala prav obdobje slovenske moderne? Tudi sicer rada prebiraš te avtorje?
BH: Slovenska moderna Kette, Murn, Župančič in Cankar so se zapisali v naše gene kot izredni liriki in domoljubi. Lansko Cankarjevo leto 2018, ko smo praznovali 100 letnico njegove smrti, sem želela približati sedanjosti. Zato sem izbrala moderno tehniko in način, ki je zelo prepoznaven – pop art. Kar zadeva branje knjig, mislim, da sem dela teh avtorjev prebrala večkrat. Danes posegam po knjigah z določenimi tematikami, predvsem po priporočilih prijateljev.
MKI: To ni tvoja prva razstava. Odkar si se prvič udeležila likovne kolonije na Lonjskem polju, so bile tvoje slike že velikokrat razstavljene.
BH: To ni moja prva razstava, posamezne slike sem razstavljala predvsem na Ex temporih Rakek, Bled, Piran. Je pa to moja prva samostojna razstava.
MKI: Morda bi nam povedala še kaj o likovnih tečajih, ki si se jih udeležila?
BH: Likovnih tečajev se nisem udeležila na ta način, da bi na tečajih slikala. Zaenkrat tega še ne zmorem.
MKI: Kdo pa so tvoji slikarski vzorniki?
BH: Neskončno nedosegljivi mojstri zame so renesančni slikarji, kar pa ne pomeni, da so katerikoli manj pomembni. Občudujem spretnosti risbe, vztrajnost, natančnost opazovanja. Moram priznati, da renesančne kiparje občudujem še bolj. V motivih manj resne občudujem flamske slikarje in moram priznati, da so me izredno presenetili sodobni slikarji, katerih dela so splošno znana in so postala celo toliko komercialna, da so izgubila svoj čar. Vendar njihova prva ustvarjanja skrivajo v sebi izredne slikarske in risarske spretnosti, ki so v kasnejših delih skrite.
MKI: Barbara, hvala za tako izčrpne in zanimive odgovore. Želimo ti še veliko ustvarjalnih užitkov in uspešnih razstav.
Pogovarjala se je Špela Pahor
