V letošnjem novembru je bila v Mestni knjižnici Izola razstava fotografij, ki jih je posnel Cveto Kokalj. Prosili smo ga, da nam kaj pove o svojem konjičku.
ŠP: Morda bi se nam za začetek predstavili? Od kod prihajate, kakšne spomine imate na otroštvo, šolo?
CK: Svoje otroštvo sem preživel v Litiji, kjer sem obiskoval osnovno šolo. Brezskrbno odraščanje je bilo posvečeno športu – košarki, ki sem jo moral zaradi poškodbe pri 17 letih opustiti.
ŠP: Kdaj ste odkrili ljubezen do fotografiranja?
CK: Že v osnovni šoli me je za to navdušil moj oče, ki je fotografiral naravo in naša družinska srečanja. Spoznaval me je z osnovami fotografije in bil moj učitelj. Prvi fotoaparat Beretta sem dobil v 5. razredu. Vključen sem bil v šolski fotografski krožek in sodeloval pri fotografskih razstavah. Tudi v času študija na fakulteti v Ljubljani sem s tem nadaljeval in razvijal svoje črno bele fotografije v temnici, ki smo jo imeli na razpolago.
ŠP: Vaše fotografije prikazujejo Istro, istrske hiške…
CK: Že od otroških let sem rad opazoval in fotografiral naravo in vse »staro« kar je ustvaril človek in ima dušo.
Ko sem se po končanem študiju preselil na Obalo sem pričel odkrivati Istro, njeno pokrajino in arhitekturo oz. kamen (zapuščene hiše, suhozidi, pastirske hiške, vodnjaki.… ). Vedno sem se spraševal kakšne zgodbe in usode se skrivajo za tem, koliko znanja, znoja in truda je bilo za to potrebno vložiti. Če bi kamen lahko pripovedoval…..
ŠP: Pritegnejo vas barve, igra senc, geometrijski vzorci, kompozicija…
CK: Ker je fotografiranje risanje s svetlobo sem pri izbiranju teh motivov iskal primerno svetlobo, vzorce in seveda kompozicijo. Rad imam izrazitejše barve, ki po mojem občutenju vnašajo vedrino in optimizem. Na fotografijah zapuščene istrske hiše zame »oživijo« in so iztrgane od propadanja in iz pozabe.
Predvsem pa so te fotografije poklon in spoštovanje do vseh, ki so to skozi takratno težko življenje ustvarili in nam zapustili to kulturno dediščino.
ŠP: Kateri so še vaši priljubljeni fotografski motivi?
CK: Moja intimna izbira je tudi makro fotografija, svet, ki ga običajno ne vidimo, zaznamo, bližinski posnetki rastlin, živali, vsakodnevnih predmetov in njih vzorci…morda ob kakšni drugi priliki …
ŠP: Ali sodelujete v kakem fotografskem društvu, na razstavah, objavljate fotografije na spletu, v revijah, knjigah?
CK: Za to razstavo sem se odločil na pobudo in prigovarjanje prijateljev. Nikoli nisem fotografij delil ali jih do sedaj razstavljal oz. objavljal. So moj intimni svet.
ŠP: Kaj vam pomeni ukvarjanje s fotografijo? Je konjiček, sredstvo izražanja notranjega sveta, razvijanje umetniških darov…?
CK: Ker rad opazujem, predvsem naravo, je fotografija samo nadaljevanje tega, da zanimive motive »zamrznem« in kasneje podoživljam. Mnogi hodijo v naravo a je ne opazijo oz. ne vidijo. Kadarkoli se odpravim na potovanje ali krajši izlet je fotoaparat nepogrešljiv del mene. Je hobi in tudi izrazno sredstvo mojih razpoloženj in občutenj..
ŠP: Bi nam morda želeli povedati še kaj o svojem poklicnem življenju?
CK: Svojo poklicno pot sem začel kot pedagog v tedanji Srednji gostinski in turistični šoli v Izoli in jo kasneje leta 1992 nadaljeval v kriminalistični policiji v Kopru, kjer je moje področje dela zaščita otrok in mladostnikov kot žrtev kaznivih dejanj nasilja v družini, zanemarjanja, spolnih zlorab…ter preventivno delo na tem področju v osnovnih in srednjih šolah za učence, dijake, starše, vzgojitelje in učitelje v obliki predavanj in učnih delavnic..
ŠP: Hvala, da ste si vzeli čas in delili z nami svoje misli.
