Odprem oči. Pogled mi švigne proti oknu, ki ga že obliva neomadeževana svetloba jutranjega sonca. Čista, iskrena, neokrnjena, sveža.
Kakšen čudovit dan. S prebujenim navdihom skočim iz tople postelje, se ogrnem z jutranjo haljo ter stopim na z bisernato svetlobo ozaljšan balkon, ki ponuja neoviran pogled na dolino, ki je trenutno še zavita v meglice, kar celotnemu prizoru dodaja nekakšen mističen pridih.
Kot v pravljici. Ure in ure bi lahko stala na mestu in občudovala to čudo narave, ki ga najbrž nikdar ne bom znala dovolj ceniti. Kaj je lepšega, kot da te v prvih minutah jutra oblije toplina prvih sončnih žarkov novega dne?
Ljubezen. Pravijo, da je ljubezen lahko lepša. Da ljubezen ponuja še lepša občutja kot pogled na neomadeževano jutranje nebo, da je ljubezen tista, ki prebudi še lepše občutke kot karkoli, kar lahko zasledimo na jutranjem (ali večernem) nebu.
Pravijo, da lahko človeka zasvojijo, da so tako čudovita. Omenjena občutja namreč. Pa si tega res želimo? Da nas zasvojijo?
Sama z največjim užitkom vsako jutro opazujem prebujajoče se sonce, nevedoč, v kakšne barve bo tokrat obleklo nebo. Z enakim navdušenjem se razgledujem po večernem nebu, ko prav tako ne vem, s kakšnimi barvnimi odtenki me bo nagradilo. A me to opazovanje ne zasvoji. V njem uživam, nisem pa od njega odvisna. Moje telo ne bo zdrsnilo v delirij, v kolikor nekega jutra slučajno zamudim ta veličasten pogled niti srce ne bo odrevenelo, če bom nekega večera prepozna in se od sonca ne bom uspela posloviti. Bom pač nadoknadila naslednjega dne in izkoristila naslednjo priložnost, ki se mi ponudi.
Pri ljubezni pa pravijo, da te lahko zasvoji. Da ko jo enkrat občutiš, brez nje ne moreš in ne zmoreš več, ne zdržiš. Si tega res želimo?
Da nas nekaj dene v okove, nam natakne vajeti in nas zapreže po lastni volji?
Ne, hvala.
Rada imam svojo svobodo. Rada imam občutek odgovornosti, ker vem, da je ta le in samo moja. Sama odločam, sama delujem, sama nosim posledice. Nihče me ne vklepa, nihče ne določa mojega naslednjega koraka, ki je lahko rahel, lahko poskakujoč, lahko je drzen in hiter, lahko nežen in umirjen. A je moj. Sama odločam, kako in kam stopam.
Ko se ozrem v nočno nebo, me vedno znova presune surova moč zvezd in ozvezdij. Gane me, dotakne se me, skorajda čutim lahko njihov dotik. Zavedam se njihove oddaljenosti, hkrati pa vem, da so bližje, kot si morda mislim.
A tudi brez slednjih bi prežiela. Ko bi bila neka noč prazna, pretirano meglena, pretemna, da bi me dosegel neverjeten sijaj nebeških teles, bi bila jaz še vedno jaz. Moje življenje se zaradi tega ne bi končalo, ne bi me obsedla temna misel, vame se zaradi tega enkratnega slučaja ne bi naselila temna duša.
Za ljubezen pa pravijo, da to lahko doseže. Ko se enkrat zaključi ali zgolj začasno prekine, so posledice menda zastrašujoče. Oči se lahko za vekomaj zapro, upanje ostane zatrto, nekdaj svetle misli zagrne večna tema. Menda ima ljubezen lahko takšen učinek.
Zakaj bi si tega želeli? Zakaj bi si želeli izkustiti nekaj, kar nas lahko popolnoma uniči, nam odvzame še tisti kanček pristne biti, ki se ga že vse življenje trudimo zadržati, ohraniti, ceniti? Smo se res pripravljeni do te mere podrediti?
Ne, hvala.
Ko se sprehajam po cvetočih poljanah, me prevevajo najbolj čista, najbolj nedolžna, najlepša občutja. Ko vonjam brsteče cvetlice, ki jih preletavajo lepo zaobljeni čmrlji, se ustnice samodejno razlezejo v nasmeh. Kaj ni to nekaj najlepšega, kar lahko izkusimo?
Pa bi tudi brez tega preživela. Ko bi se za dan ali dva umaknila v samoto, stran od narave in njenih lepot, bi slednje nedvomno pogrešala, ne bi pa tako trpela, da bi moje srce krvavelo, ne bi se tako obremenjevala, da bi se mi um zmračil in me popolnoma spremenil. Preživela bi in se po dnevu oddiha z veseljem vrnila na s pomladjo ozaljšana polja.
Ko se sprehajam ob obali morja, ko vonjam morski zrak in v njem okušam pridih soli, uživam. Srce se sprosti, um si odpočije, telo se razveseli. Od veselja in radosti bi najraje poskočila, moje srce je polno, prepolno tistih najlepših čutenj.
Pa vendar bi zmogla tudi brez. To okolje bi pogrešala, ko bi ne bila pogosto tam, pogrešala bi nežen slan dotik morja na svoji koži. A bi me to ne prignalo na rob pečine, z mislijo na to, kaj se morebiti skriva na dnu. Ne bi se pognala v zrak, zavedajoč se, da me od trdnih tal loči več deset metrov.
Menda pa ljubezen to lahko povzroči. Takšne temačne misli. Ko se enkrat prekine, lahko poraja vsa mogoča občutja, ki so vse prej kot lepa, prijetna, zavidanja vredna. Povzroči lahko takšno negativno vzdušje, da vsa dotedanja milina ponikne.
Ne, hvala.
To je pač tveganje, ki ga je treba sprejeti, pravijo. V svoji biti je ljubezen čista, neomadeževana, ne škoduje in ni privoščljiva. Je radodarna in naravna, je lepa, čuteča in iskriva. Je nekaj najlepšega na svetu, pravijo. Ne, v resnici je tisto najlepše, kar ta svet pozna. Tako pravijo.
Ne, hvala.
Uživam v svoji svobodi. Uživam v tem, da imam proste roke, svobodo izbire, možnost, da sama kujem svojo srečo. Tako prevzemam odgovornost za vse morebitne napake pa tudi za vse dosežke. Sama skrbim za vse, kar me razveseljuje, sama popravim vse, kar me onesrečuje. Jaz sem tista, ki nosi breme, a tudi tista, ki žanje sadove trdega dela.
Ko se pomlad prebuja, narava pridobi še večji žar. Je še lepša kot ponavadi, še bolj sijoča, še bolj privlačna … Prinaša še toliko več lepote. Kako bi se človek ne načudil tej čarovniji narave? Še bolj me preseneča dejstvo, da marsikdo brstenja narave niti ne opazi.
Ljubezen. Spet. Ljubezen je tista, ki jim odvrne pozornost. Ko se prebudijo tovrstna čustva, človek menda prezre vse drugo. Vse ostalo je manj pomembno, včasih celo nepomembno. Kako lahko nekakšna notranja čustvovanja nadvladajo vsej tej magiji, s katero nas narava dobesedno zasuva?
Ljubezen skrbi, da naravo doživljamo drugače, pravijo. Da jo nekako ponotranjimo. Da ni treba, da imamo kapljico rose na dosegu roke, da jo resnično lahko čutimo. Da potem ni potebe, da vonjamo cvetlico, da vemo, kako diši. Pravijo, da je tako zaradi ljubezni. Da četudi sončnega vzhoda ali zahoda ne vidimo, ga menda vseeno občutimo. Občutimo toplino žarkov, občutimo slan morski zrak. Pravijo, da ljubezen združuje vsa ta občutja in jih še okrepi.
Nič ne prekaša pristnega objema narave.
Pomlad se prebuja, sonce toplo boža mojo kožo, cvetlice se mi nasmihajo izza ograd, ki varujejo skrbno negovane vrtičke. Jutra so še hladna, a prijetna, večeri pa sproščujoči in ravno prav osvežujoči. Noči so mirne, ponujajo ravno pravšnje vzdušje za sladke sanje.
Najbrž sem ga že prej opazila. Bil je le eden izmed mnogih. Obstajal je, to sem vedela. Kaj več me niti ni zanimalo. Bil je tam, opravljal je svoje delo. Občasno ga je pot zanesla v moje vidno polje. Nič posebnega.
Pomlad se še naprej prebuja, z vsakim naslednjim jutrom je bujnejša, ponuja več, čuti močneje, vzbuja vse več pristnih hrepenenj.
Nič ne prekaša pristnega dotika narave.
Spet je bil tam. Prav. Saj sem ga že prej kdaj zapazila. Bil je tam, obstajal je. Kot še marsikdo. V mojih očeh ni imel posebne veljave. Bil je … Tam.
Pomlad se še vedno vztrajno prebuja. Vse to brhteče cvetje, vsa ta rodovitna polja, vse te skrbno urejene in tako vabljive zelenice. Vsako jutro sem še z večjim veseljem obiskala balkon in se naužila naravnih lepot, ki so me vedno znova očarale.
Nič ne prekaša pristnih občutij, ki jih lahko poraja le narava.
Še vedno je bil tam. Ne vem, čemu potreba po tolikšnem ponavljanju. Saj sem ga že kdaj prej opazila. Tako hitro sem ga tudi pozabila. Je pomembno? Bil je tam, obstajal je. Pa kaj potem. Bil je eden izmed mnogih.
Vsak dan je vzklilo novo seme, vsak dan je na nekem drevesu vzbrstela nova vejica, sedaj ozaljšana s sto, s tisoč nežnimi cvetovi, ki so vzbujali pravljičen pridih. Je še kaj lepšega na tem svetu?
Nič ne prekaša pogleda na … Pristno naravo.
Ne razumem, zakaj se mi je tolikokrat prikradel pred oči. Je bil mar vedno tam? Ne vem, mislim, da ima sedaj nek nov ritem, da je zato vseskozi v mojem vidnem polju. Prej ga ni bilo. Vsaj opazila ga nisem. Kaj se je spremenilo?
Pomlad je vztrajna, ne odneha niti, ko je vreme pretirano surovo. Brhti, klije, zori, bori se do konca. Ne odneha niti, ko aprila zapadejo debele snežinke. Ne, vztraja in se razvija naprej. Ni lepšega kot to.
Nič ne prekaša … Pristne … Narave.
Ima novo pričesko? Ustreza mu. Nosi leče? Je imel od nekdaj tako izrazite oči? Sivozelen odtenek je veliko lepši kot zveni. Vsaj na njem. Ta barva oči mu še zaljša že tako čeden obraz. Kaj se dogaja? Od kdaj imam toliko časa za opazovanje obraznih potez in raziskovanje barvnih odtenkov človekovih oči?
Pomlad se še vedno prijetno nasmiha in vzpodbuja svoje občudovalce k rasti, k razvoju, k nadaljevanju poti. Ne meni se za ovire niti za bremena, vztraja na svoji poti, saj ve, da je zanjo ta edina prava in primerna.
Nič ne … Prekaša ….
Visok je. In čeden. Z nežnimi, a izrazito prodornimi očmi. Z žametnim glasom, ki napolni prostor in ga v trenutku osvoji. Z nasmehom, ki očara in človeka razbremeni. Kaj se dogaja? Čemu takšni pokloni?
Pomlad vztraja. Preganja jutranje meglice in na plano vleče rumenordeče, rumenooranžno, včasih rdečeoranžno sonce. Še vedno z veseljem stopim na balkon in ga občudujem. Res izstopa. Čudovit je. Uglajen. Pristen. Iskren. Radoživ. Očarljiv. Kaj? Ne, narava je tista, ki vzbuja najlepša občutja. Narava, nič drugega!
Nič ne … Nič … Ne …
Pogrešam ga. Pogrešam njegov nežen dotik, njegov iskriv nasmeh, njegove globoke oči, pogrešam njega. Njega, ki v meni prebuja občutja, ki jih doslej nisem poznala. Njega, ki je v meni prebudil nekaj, česar se doslej nisem zavedala. Njega, ki je moj.
Jutra na balkonu niso več enaka. Opazujem dvigajoče se meglice, a me ne očarajo več v isti meri. Še vedno so mistične, še vedno so enake, le jaz nisem. Jaz sem spremenjena.
Pomlad v človeku prebudi ena najlepših občutij, res pa je ljubezen tista, ki ta čustvovanja še prekaša. Res je ljubezen tista, ki lahko tovrstne občutke še nadgradi. Ljubezen je tista, ki človeka predrugači, mu ponudi nov vpogled, v njem poraja še nedoživeta občutja.
Nič ne prekaša moči pristne, čiste, neomadeževane ljubezni. Nič.
Zapisala: Barbara Kopač
