Ker pa je drugačna, obstaja ena stvar, v kateri morda res ne blesti. Že omenjena ljubezen. Pa kljub vsemu ne obupa. Pade in spet vstane. Dobi zavrnitev, a krene dalje. Ne pusti se motiti, četudi je jasno, da je zanjo ta pot še toliko bolj zahtevna kot katerakoli druga, po kateri se je doslej podala. Pa ji večni optimizem ne pusti, da bi se kar predala in obupala. Četudi si v glavi vselej odvrti na tisoče različnih scenarijev, tega, da bi se preprosto vdala, nikdar ne vključi. Ker o tem ne razmišlja. Zanjo je tovrsten spodrsljaj jasen del poti. Jasen del življenja. Ker je drugačna, doživlja tovrstnih pripetljajev več kot povprečen človek, a nič ne de. Saj je res, da je vsaka stvar za nekaj dobra, kajne?
Ko ga je spoznala, ni bil več kot medel odsev v ozadju. Prijazen, a nevpadljiv. Prijeten, a neizstopajoč. Bil je kot meglica, ki lebdi v zraku, od nje pa v resnici ni ne škode ne koristi. Bil je tam, obstajal je, a je bil zanjo le medel odsev. Dokler ga ni bolje spoznala. Potem se je meglica razblinila in razkrila tega čudovitega moškega, ki je svetu ponujal toliko kot ona. Vsaj 1.000 % svoje lastne biti. Česa takšnega še ni doživela, takojšnje povezanosti. Seveda je čutila, jasno, da je ljubila, še preveč, a nikdar ni srečala osebe, ki bi svet tako globoko čutila kot ona sama. Njemu enakega še ni srečala.
Bilo je nepričakovano, nenadno, bilo je že kar rahlo strašljivo, kako zelo sta si bila podobna. Mar ni sleherni prebivalec tega planeta samosvoja umetnina? Ko sta si izmenjevala mnenja, ko sta skupaj raziskovala okoliško naravo, ko sta s svojo energijo in prisotnostjo dvigovala ozračje kavarne, kjer sta se pač tistega dne odločila piti kavo, ju je bilo nemogoče spregledati. Pritegnila sta, ker sta bila drugačna. Iz njunih ust so vele le pozitivne besede, vedno sta podajala le besede vzpodbude, nista grajala, temveč dvigovala, nista kritizirala, temveč hvalila. Bila sta si tako podobna v mišljenju in delovanju, da bi ju lahko imeli za eno osebo.
Pa vendar sta obstajala ločeno. Bila sta povezana, a hkrati sta si bila ravno dovolj oddaljena, da sta se njuni osebnosti še naprej razvijali ločeno. Njun stalen stik je skrbel, da se je energija enega in drugega polnila z energijo njune sorodne duše. Tako ni bilo priložnosti za žalobna čustvovanja, saj jima močan, neusahljiv vir optimizma tega ni dopustil. Ko sta bila v istem prostoru, sta dobesedno na novo ustvarjala vzdušje ter v prostor vnesla dušo, ki smo ji sicer le redko priča.
“Pa saj ne bo trajalo. To je že kar preveč osladno.” Kaj hitro so se v družbi pojavile prve pikre pripombe. “Mislim, kaj želita zdaj dokazati? Da je njuno življenje popolno, barvito, obarvano s soncem in dišečimi cvetlicami?” Še vedno živimo v privoščljivem svetu, kjer je težko razmišljati in želeti dobro, težko je nekomu iskreno privoščiti, najsi je govora o uspehu, sreči, ljubezni ali prijateljstvu. “Kje ste pa še videli, da bi imel nekdo tako popoln odnos? Če vprašate mene, je tole izsiljeno, morda celo namišljeno. Pha, prav gotovo, da je nekdo vedno tako nasmejan in dobre volje. Ob vseh izzivih, ki nam jih vsakodnevno pod noge meče življenje? Niti slučajno.”
Tudi on se z mnenjem večine nikdar ni obremenjeval. Ker je, kot ona, tudi on drugačen. Ni pa nikdar niti razumel, zakaj je tako težko želeti dobro. Saj nam s tem ni nič odvzeto? Ko nekomu privoščimo le lepo in dobro, sami nismo prikrajšani. A spet, ni razumel, ker je bil in je drugačen. Zato sta se pa tako dobro ujela. Ker oba živita v drugačnem svetu. Račune, položnice plačujeta v tem svetu, tudi delovni mesti imata v tem svetu, sicer pa bivata v nekem sanjskem svetu, za katerega verjameta, da lahko uresniči vse želje, sanje, vse, česar si srce poželi. Če si seveda pripravljen plačati ceno.
Njuna vez nikdar ni bila ljubezenska. Seveda sta čutila medsebojno ljubezen, a ta je bolj spominjala na pristno ljubezen med bratom in sestro. Nikdar nista bila več kot prijatelja, v resnici pa tudi sama beseda prijateljstvo ni ustrezna, saj sta si pomenila toliko več. Bila sta neodtujljiv del življenja drug drugega, v resnici nista znala več bivati samostojno, čeprav sta bila še vedno ločeni osebnosti. Ko je ljubil on, je ljubila tudi ona. Ko je občutila radost, jo je občutil tudi on. O žalosti ne bo govora, saj je bila njuna energija vedno premočna, da bi dopustila vdor negativnih čustev.
Se nadaljuje…
