Beremo z Manco Košir

0
290

Za srečo in navdih

 

 

V ječo vas lahko spravijo vaše misli in čustva.

Diana Cooper

 

Praznični december je tu in z njim čas za nas. Čas, ko je vredno narediti letno inventuro: kako smo živeli, kaj novega smo se naučili, smo bili ustvarjalni in mili, predvsem pa, smo bili srečni? Srečna jaz, ti in zato obilo ljudi, povezanih z menoj, s teboj? Prazniki nas odprejo, pripeljejo vase in k drugim, da občutimo čarobno povezanost in prepletenost – smo Eno. Ali kot poje pesnica Brina Štempe Žmavc Zakaj so prazniki v očarljivo lepi knjigi z ilustracijami Daniela Demšarja Vprašanja srca (Obzorja 2008):

 

Prazniki so zato,

da se svet zazdi drugačen,

da smehljaš se kar tako,

čeprav je dan oblačen!

Da brez besed zazreš oko

v belo praznično praznino

in veš – živeti je lepo

tudi, ko praznik mine.

Ko gledamo na minevajoče leto, ponavadi sprejemamo sklepe, kakšno bo naslednje. Boljše! A zares živeti bolje, biti srečnejši, pomeni stopiti na pot trdega dela. Za zares pomembno spremembo so potrebni potrpljenje, vztrajnost, disciplina … Predvsem pa sprememba mišljenja. Če mislimo s srečo in zdravjem zares, se moramo namreč iz pesimista spremeniti v njegovo nasprotje. V optimista.

 

Da optimizem ni prirojena lastnost, se pravi biološka danost, temveč veščina, ki se je lahko naučimo, trdi nova znanstvena veda, imenovana pozitivna psihologija. Do njenega nastanka se je klinična psihologija osredotočala na to, kaj je s posamezniki narobe, zakaj imajo težave ter kako bi jih s terapijami in zdravili odpravili. Ukvarjali so se torej s slabim, o dobrem pa niso razmišljali, še najmanj o tem, ali bi lahko nastanek slabega preprečili. Kot v vseh vejah ortodoksne medicine se je tudi klinična psihologija ukvarjala s kurativo, na zagotovo najpomembnejše za naše zdravje – na preventivo pa je pozabljala. »A klinični psihologi so začeli ugotavljati, da se tudi po uspešno končanih terapijah dogaja nekaj neprijetnega. Bolnikom pomagamo, da se znebijo depresije, tesnobe in jeze, sreče pa jim kljub temu ne moremo zagotoviti,« piše utemeljitelj pozitivne psihologije dr. Martin E. P. Seligman v jubilejni izdaji svoje uspešnice, zdaj tudi v slovenščino prevedene knjige Naučimo se optimizma (Mladinska knjiga 2009). Kajti, ugotavlja dr. Seligman, »ozdravljenje negativnega ne prinese pozitivnega«. Zato se je sam osredotočil na raziskovanje pozitivnega in se podal na preučevanje pozitivnih plati življenja in poti do pristne sreče.

 

Dr. Seligman prepoznava tri vrste sreče in vse tri vrste lahko poiščemo in usvojimo.

Gre za prijetno življenje, dobro življenje in življenje s smislom. Prijetno živeti pomeni užiti čim več pozitivnih čustev in se naučiti veščin, s katerimi ta čustva okrepimo. Cilj dobrega življenja je prepoznati najmočneje izražene osebne prednosti in preoblikovati življenje tako, da jih čim pogosteje uporabimo v vsakdanjem življenju — na delovnem mestu, v partnerskih odnosih, v prijateljstvu in starševstvu. Življenje s smislom pa živimo takrat, ko svoje osebne prednosti in talente uporabljamo za uresničitev nečesa večjega, kot smo mi sami. Optimizem je nepogrešljiv pri vseh treh vrstah sreče, življenja s smislom brez optimizma ni. Prav s programom naučenega optimizma lahko preprečujemo depresijo, to vse bolj razširjeno bolezen sodobnega razvitega sveta in žal tudi Slovenije.

 

Knjiga Naučimo se optimizma ponuja vrsto testov, s katerimi prepoznamo svojo miselno naravnanost, in obilico nasvetov ter vaj, s katerimi se lahko naučimo optimizma, se pravi gledanja pol polnega kozarca in ne na pol praznega. Kajti bistveno je ravno to, kako opazujemo probleme. S spremembo razmišljanja, z drugačnimi mislimi lahko preidemo iz pesimizma v optimizem, česar je treba naučiti otroke že pred puberteto. Saj, ugotavlja dr. Seligman, »kar misliš, to čutiš«. In se zavzema za drugačno šolo, takšno, v kateri bo za učence, učitelje in starše neuspeh izziv, ne pa ovira, ki je ni mogoče premagati. Kar vsak optimist itak ve, pesimist pa je prepričan, da je poraz trajen in vsesplošen in da se temu stanju zato ni mogoče upreti. Zato – optimizem v šolske učilnice, kličejo pozitivni psihologi in naše gibanje Kakšno šolo hočemo z njimi vred!

 

Ključnega pomena za to, kako čustvujemo in delujemo, je potemtakem naš pojasnjevalni slog, to, kako si razlagamo svoje uspehe in neuspehe. Ko spremenimo pojasnjevalne miselne navade, ki smo se jih naučili v otroštvu in mladosti – saj zato pa je radostna šola tako pomembna! – se spremeni vse. Ker se spremenim jaz. Če se ne počutim ničvrednega in brezupnega, temveč dragocenega in pozornosti vrednega človeka – se pravi, da sem optimist – mi je sreča bivanja zagotovljena. Zato namesto srečno novo leto vzklikajmo: (p)ostanimo optimisti vsemu in vsakomur navkljub!

 

Da nam bo to uspevalo, se odprimo lepoti in modrosti. Družimo se s pozitivnimi ljudmi, ki nas navdihujejo, berimo knjige, ki nas dvigujejo. Za ženskice velike in male predlagam v lepo, lepo knjigo Philippe Lechermeier in Rébece Dautremer Princeske: pozabljene in nepoznane (Sanje 2009). Kakšno razkošje barv in podob, kakšna paša za oči, ah! In kaj vse – od besed, ki smo jih morda pozabili ali pa nikoli prav razumeli, do spoznavanj različnih kultur, običajev, zemljevidov sveta in skrivnosti brez dna — se lahko človek iz te prelepe knjige nauči! Saj Princeske »vam razodenejo princesji svet, kot ga še niste videli popred«. Kajti v Princeskah vseh sort »slišite prigode, neljube nezgode, skrivne usode in pisane podobe. Se zgodi, da pokate od smeha, trepetate od strahu ali odjadrate v snu«.

 

 

Za okus, kaj vse lahko vidite, občutite, doživite in užijete v tej pravljično lepi knjigi,

naj navedem nekaj gesel iz Stvarnega kazala: Arhitektura. Čarovnija. Diplomacija.. Družina. Higiena. Igre. Jeziki. Konflikti. Kujanje. Lenoba. Ljubezen. Misteriji. Norost. Poezija. Pravljice. Praznovanje. Prekletstvo. Preobleka. Rojstvo. Skrivnosti. Umetnost. Vljudnost. Zakladi. Zvezde. Živali. Najobsežnejše je kakopak geslo Princeske, saj najbrž ni deklice ne žene, poročene ali ločene, ki ni sanjarila o princu na belem konju. In o čarobnem čeveljcu, ki ji bo pripeljal princa na hišni prag. Zato pa obožujemo pravljice o Pepelki, Trnuljčici, Sneguljčici … Vredno je sebi, hčerkam in vnukinjam brati to božansko lepo knjigo, bolje kot le sanjariti o princu. Saj tega ni, če se najprej princeska ne zgodi!

 

Za očaranost s čarobnimi podobami in modrostmi, ki nas vodijo v srečo, pa za prikupno praznično darilo so izvrstne Karte Samorogov, mitične in afirmacijske karte Diane Cooper (Založba Cangura.com 2009). Lahko jih vlečete na božičnem družinskem kosilu in prijateljskih srečanjih. Vsak naj potegne eno karto, glasno prebere njeno sporočilo, potem pa se pogovarjajte o tem. Na karto napišite datum, da se boste spominjali duhovno bogatega druženja. V karto pokukajte še kdaj ob turobnih večerih, ki jih zna prinesti mrzla zima. Misli nagovarjajo potrebe duše – navdihujejo z razmisleki o želji, volji, iskrenosti, poslušanju, upanju, služenju, iskanju dobrega … In spodbujajo osvoboditev iz ječe, v katero nas lahko spravijo naše misli in čustva.

 

Obožujem manjše lahke knjige žepnega formata z mehkimi platnicami, ki jih lahko nosim v torbici in prebiram v vrstah v trgovini, banki, lekarni, na avtobusu in vlaku … Taka je navdihujoča zbirka Chrisa Prentissa z naslovom 81 Svetovnih Skrivnosti in podnaslovom Načela za svetlo in radostno življenje (Založba Cangura.com 2009). Prebiram jo tako, da zamižim, se kaj vprašam, in odprem na določeni strani. Za tale članek se je odprl naslednji izrek: Ko sejete, ne razmišljajte o pridelku, in ko žanjete, se ne sprašujte, ali so tla dovolj rodovitna. Podpišem! Kot še vse druge misli, ki jih je v štirih desetletjih zbral v mladosti problematični prestopnik, z leti tudi s pomočjo branja spremenjen v uspešnega, modrega moža, danes priznanega duhovnega učitelja, soustanovitelj svetovno znanega centra za odvajanje odvisnosti v Kaliforniji. Njegovo knjižico Zen in umetnost sreče naše pleme uporablja kot brevir in dragoceno darilo prijateljem. Zato mu verjamem, kar zapiše v Epilogu: »Poznavanje 81 skrivnosti in življenje v skladu s sporočili, ki jih te skrivnosti prinašajo, vas bo obvarovalo pred slabim ter vas vodilo v zavetje sreče. Poletite v višine na krilih, ki vam jih bodo skrivnosti pomagale razpreti.«

 

In še eno knjigo – lepo in koristno, to pot za pisanje, toplo priporočam za darovanje. Sestavil jo je mlad mož bistrega duha in dobrega srca, Žiga Vavpotič. Naslov velike, težke bele knjige z rdečim srcem na naslovnici je Moja srečna knjiga z e-jem v rdeči (Globcaldreamvision 2008). Saj brez srčne knjige življenja ne moremo spisati srečne! Žiga verjame, kar uči misel v njegovem posvetilu: Vsak ima svoje pisalo in vsak si piše svojo knjigo Moje življenje. Da bi to udejanili črno na belem, to pisanje svojega življenja, je Žiga pripravil 240 strani velikega formata obsežno knjigo, popisano z navdihujočimi zgodbicami in mislimi, pa z dovolj prostora, da si vsak sam zapiše, kaj želi v življenju postati, kaj dati, s kom se družiti in kaj deliti. Si zapiše jasne cilje in zariše vizije, vredne uresničevanja za osebni blagor in blaginjo sveta Žiga svetuje, da posvetite ustvarjanju knjige eno leto po 10 minut na dan, jo popišete, porišete, lepite vanjo svoje fotografije in sanjske slike. Kajti, kot citira Budo: Vse, kar smo, je rezultat tega, kar smo mislili. Zato mislimo svetlo prihodnost in dobro življenje. Pa srečno novo leto s čarobno številko (vsota je 3!) 2010! Pridite v kavarno Union v četrtek, 10. decembra, ob 19. uri, da ga proslavimo skupaj s pogovorom (in ugodno prodajo) o teh lepih knjigah in optimizmu, ki se ga bomo učili.