Svet za umret
Še en naporen dan na majhni kmetiji. Jožica je v mrzlem zimskem večeru zaključevala svoj naporen vsakdanjik. Pomolzla je kravico in se v snežnem viharju odpravila v bližnji potok po vodo. Razbiti je morala nekaj ledu, da je lahko zajela vedro vode. Vsa premražena je vstopila v ne kaj preveč toplo hišico. Odpravila se je v črno kuhinjo. Pristopila je k ognjišču. Postavila je kotel in vanj vlila mleko. Hiša se je počasi grela, mleko pa se je kuhalo. Zaželela si je skodelico toplega mleka. Usedla se je na pleten stol v kotu, prižgala petrolejko na zidu in začela kvačkati. Premišljevala je, če je opravila vsa dela na svoji mali kmetiji. Zgodaj zjutraj je odšla v hlev in tam pobrala jajca, pomolzla kravico in ji prinesla še nekaj sena, pa tudi na vodo ni pozabila. Ker je bila zima in drugega posebnega dela zunaj ni imela, se je odpravila v hišico, sezidano iz kamna in pokrito z glinenimi strešniki. Kasneje je spekla orehovo potico, saj bo jutri božič. Za tak dan pa se spodobi, da si malo privošči. Tako je Jožica premišljevala vsak večer in kovala načrt za naslednji dan. Njeno življenje je bilo naporno – veliko težkega dela in malo zadovoljstva. Medtem je mleko zavrelo. Nalila si je skodelico mleka in se odpravila v majhno sobo z lesenim predalnikom in slamnato posteljo. Pred spanjem je pokleknila ob postelji in še zmolila k Bogu. V molitvi je prosila Boga za zdravje in za lažje ter boljše življenje. S hudimi bolečinami v hrbtu se je ulegla na posteljo in zaspala.
Naslednje jutro jo zbudi nenavaden hrup. Podoben je bil trobentam in piščalkam. Počasi je odprla oči. Bila je presenečena. Božič je, nekdo pa zganja tak hrup. Njene oči najprej uzrejo stvar, ki visi s stropa. Podobna je bila prozornemu lončku z nekakšno nitko. Na steni takoj nad njeno glavo pa je bila pritrjena pravokotna bela stvar. Jožica seveda ni oklevala in je takoj pritisnila nanjo. Videla je, da je prozoren lonček zasvetil. Jožici se je pojavil nasmešek na obrazu. Bog jo torej posluša. Tudi postelja je bila nekam mehka in vse je bilo v beli barvi. Bila je preprosto udobna. Jožica kar ni hotela vstati iz postelje, vendar je vedela, da jo čaka še veliko dela. Stopila je k predalniku, ga odprla in se začudila. Predalnik je bil poln novih oblačil iz prijetnih in nežnih tkanin na dotik. Vsa vesela je nekaj navlekla nase: črne nogavice, kavbojke, vijoličen pulover iz termo velurja. Sama sebi se zdi smešna, počuti pa se prijetno. Lačna je. Odpravi se v črno kuhinjo … Vendar glej ga zlomka! Črna kuhinja ni več črna. Bila je pomirjujoče bela. V njej pa so bile nove stvari, omare pa nekakšne naprave, ki jih ni poznala. Prva stvar, ki jo je presenetila, je bila pravokotna stvar z anteno. Na njej je opazila gumb in ga pritisnila. Ravno tako kot prej v sobi. Na ekranu pa se je prikazala premikajoča slika. Ustrašila se je in se skrila za mizo. Toda kar ni mogla odmakniti pogleda s tistega čudnega zaboja. Tam so bili ujeti majhni ljudje, ki so kar naprej nekaj govorili. Zanjo se sploh niso zmenili. Počasi se jih je navadila. Pa tudi bala se jih ni več. Zato je nadaljevala z raziskovanjem nove podobe svojega skromnega doma. Na mestu ognjišča se je pojavila nekakšna črna plošča, polna gumbov. Spet pritisne gumb in plošča se segreje. Jožici zaigra srce. Nič več ne bo treba misliti na drva in jih sekati. V kuhinji je tudi ena čudna omara, katere notranjost je zelo hladna. V njej pa veliko škatlic in steklenic z različnimi napisi. Počasi prebira in ugotavlja, da drži v rokah hrano. Spet presenečenje. Vse že pripravljeno. Nič več težav s kuhanjem. Ob tej omari pa vidi svetleče korito, na njej pa zvito cev. Nekoliko jo raziskuje in naenkrat iz nje priteče voda. Jožica je presrečna. Ne bo več potrebno hoditi nekajkrat na dan v bližnji potok. Voda je v hiši. Bog je res dober z njo. Takoj se mu zahvali. Takrat pa se v grozi spomni na svoje živali. Steče ven in naravnost v hlev. Toda groza. Hleva ni več. Pa živali tudi ne. Jožica zaradi tega postane žalostna. Toda časa za žalost ni. Opazi, da se je njena mala hišica znašla obdana z drugimi hišami. Stezica, ki je prej vodila do hiške, je postala široka, črna cesta.
Jožice nič več ne preseneča. Prepušča se novemu svetu in se ga trudi vedno bolj spoznati. Končno je spoznala, kdo spušča tak neprijeten zvok, ki jo je zbudil. Bili so vozu podobne naprave, le da ti niso imeli konjev, ki bi jih vlekli. Vsi ljudje so se vozili s temi napravami. Skoraj nihče ni hodil peš. Čez cesto je zagledala veliko pisano tablo, na kateri je pisalo Supermarket. Veliko ljudi je vstopalo vanj. Seveda je Jožica mislila, da se odvija kakšna predstava, zato je odhitela tja. Skozi steklena okna pa je zagledala police, polne dobrot. Jožica se je razveselila. Ne potrebuje več njive, vrta, gozda, pa tudi svojih živalic ne. Le v Supermarket skoči in že ima vse, kar potrebuje. Ostajalo ji bo veliko časa za kvačkanje. Sprehajala se je med policami in občudovala vse te dobrote. Tudi kruh je bil tak, saj so ga ravnokar vzeli is pečice in je mamljivo zadišal. Iz žepa hlač je potegnila nekaj denarja in kupila kruh in mleko. Vsa vesela je stekla domov. Prišla je v hišico. Kar naenkrat se ji je zdela tako domača, tako prijetna, predvsem pa topla. Odšla je v kuhinjo, se usedla v mehek in udoben naslonjač, ki je bil blizu bele podolgovate stvari, ki jo je grela. Prižgala je televizijo in odprla vrečko, na kateri je bilo napisano Chips. Neznansko je uživala v brezdelju. Mleko in kruh, ki ju je kupila, je postavila na mizo. Po tihem se je veselila, da ji ne bo treba molsti krave, kuriti ognjišča, hoditi po vodo … Pa tudi sama ne bo, saj ji družbo delajo majhni možici v televizorju. Nekaj dni je uživala v novem življenju, potem pa …
V hiši pa se je začelo nabirati veliko odpadkov. Jožica prej tega ni poznala. Postajalo ji je neprijetno. Pa tudi zjutraj, ko je vstala, ni več odpirala okna. Zrak je zelo smrdel po nečem zažganem. Praskalo jo je v grlu in močno je kašljala. Zato je raje ostajala v hiši. Ugotovila pa je tudi, da tista voda iz tiste pipe pravzaprav sploh ni dobra. Zdela se ji je celo malce umazana in grenka. Niti zdaleč ni bila tako dobra, kot tista iz potoka. Še za umivanje ni dobra. Tisti majhni ljudje v televizorju so postajali vedno bolj dolgočasni. Rada bi si kaj skuhala, pa ni več imela svojega vrta. Tista hrana iz škatel pa sploh ni bila okusna. Toplota iz radiatorja pa je bila nenaravna, tuja. Ni bilo nikakršnega domačega vzdušja. Počutila se je ujeto v lastnem domu. Ni več upravljala svojega življenja, pač pa je to narekoval nekdo drug. Bila je pravzaprav zelo nesrečna.
Jožici so se orosile oči. Naveličala se je lagodnega življenja. Spet si je zaželela, da zjutraj vstane, odpre okno in zadiha svež zrak s polnimi pljuči. Nato se obleče in si nacepi nekaj drv in zakuri ognjišče. Prvi dim prijetno zadiši in napolni prostor. Želela si je spet oditi v hlev, pomolsti kravico in jo nahraniti. Spotoma bi vzela še jajca in se vrnila v hiško. Tam bi bilo že prijetno toplo. Pripravila bi si zajtrk. Skodelico toplega mleka in trdo kuhano jajce. Potem pa bi skočila do bližnjega potoka in si prinesla vedro sveže, čiste in okusne vode. Dolgčas bi ji preganjale njene živali pa tudi prijetno delo na vrtu in njivi. Skuhala bi si domačo mineštro z veliko zelenjave z vrta. Paradižnik, krompir, peteršilj, bučke, fižol, korenček, grah … Zelenjava s takim okusom, kakršne Supermarket še nikoli ni videl. Spekla bi si kruh, poleg pa še potico z orehi, ki so zrasli na njenem dvorišču. Do večera bi že bila prijetno utrujena. Zvečer pa bi kvačkala in se pripravljala za nov dan. To bi bilo tisto pravo življenje.
Spet bo zvečer prosila Boga …
Večkrat bi se morali vprašati tako kot Jožica, če udobje sodobnega življenja odtehta naravnost, čistočo in zdrav način življenja. Mislim, da ne.
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
Del natečaja, objavljenega na Ventilatorju besed.
