Petja Grom, lastnik Muzeja motociklov Vransko, se je v času mojega obiska ravno potikal po Italiji za novim motociklom, zato sva se o muzejski zbirki pogovarjala s sinom Janezom P., ki prav tako živi za motocikle, še posebej za Tomosove dirkalnike. "Pri nas se vse vrti okoli motociklov," je povedala mama Ljudmila, ko se je na kratko pridružila najinemu pogovoru. Vsi njihovi izleti, dejavnosti in aktivnosti so povezani z motocikli. Le tako lahko človek ustvari bogato zbirko motociklov, edino te vrste pri nas, ter tretjo največjo zasebno zbirko v Evropi.
Motocikle je treba vzdrževati
Trenutno vsebuje zbirka več kot 150 primerkov motociklov, več kot sto jih še čaka v skladišču. Preden so razstavljeni, jih je treba namreč restavrirati, pregledati vse dele, poiskati kakšen manjkajoči del, popraviti obstoječega, prebarvati … Poleg tega pa je treba, kot je povedal Janez, motocikle redno vzdrževati. Tako vsakega izmed njih vsako leto dvakrat pregledajo ter vžgejo. Pumpanje gum pa je že skoraj tedensko opravilo. Motor ni umetniški izdelek, ki bi ga postavili na ogled v primernih pogojih in bi takšen ostal še na mnoga leta. Da bo vreden občudovanja še mnogo let, ga je treba vzdrževati, saj je mehanični izdelek, delujoča umetnina, ki se kvari.
Njihova zbirka, ki zajema razvoj motociklizma in prometa na Slovenskem od začetka 20. stoletja do osemdesetih let, se povečuje predvsem od leta 1997, ko je muzej odprl svoja vrata. Uredili so ga na obnovljeni Grčarjevi posesti iz leta 1910 in zajema 400 kvadratnih metrov pokritih površin.
V njihovi zbirki se je znašel marsikateri motocikel, ki sta jih Petja in Janez pred leti le opazovala v knjigah in upala, da jih bodo morda nekoč dobili. Najbolj ponosni so na motocikel DKW SS 250 iz leta 1936, ki je dobil posebno mesto v pisarni. Izdelanih je bilo 34 primerkov, danes pa so na svetu le še trije.
Pogajanja za posamezen primerek lahko trajajo tudi po več let. Najbolj zaželjeni so seveda tisti čim bolj prvotni in nedotaknjeni. Eden izmed teh prvotnih motociklov v njihovi zbirki je Bianchi iz leta 1928. Vsi deli ter barva so originalni. In kako se je tako dobro ohranil vsa ta leta? Našli so ga v Vipavski dolini, kjer je bil obzidan pod stopnicami. Novi lastnik hiše je stopnice podrl in naletel na izredno dobro ohranjen motocikel. Ni pa bil dobro ohranjen samo na pogled, tudi vžgal je v prvo, samo žico, ki so jo miši prejedle in vodi do svečk, so zamenjali.
Naključno najden 1. slovenski motocikel
Se je pa tudi zgodilo, da je bil kakšen primerek, ki je danes v njihovi zbirki, pri kom doma v garaži ali kakšni lopi. Tako so našli tudi 1. slovenski motocikel ‘pohorc’. Z njim je povezana tudi zanimiva zgodba. Dolgo časa se namreč ni vedelo, kje ta motocikel je. Veliko se je pisalo in govorilo, da je na Pohorju in da je bil uničen v prometni nesreči. No, kakšen dan ali dva po odprtju muzeja motociklov na Vranskem pa je eden izmed obiskovalcev iz okolice Maribora povedal Petji, da ima doma nekega pohorca. Sprva je težko verjel takšni informaciji, mogoče je gospod mislil, da ima doma kakšen drug motocikel, je pomislil. A ob ogledu je ugotovil, da se gospod ne moti in tako dejansko našel prvi slovenski motocikel ter ga kupil. Bil je res karamboliran, ampak njegov. Tako dolgo ga je želel, vse je vedel o njem, sedaj pa je bil končno pred njegovimi očmi.
Čeprav so v zbirki seveda številni modeli redkih in dragocenih motociklov, kot so znamke Indian, Harley Davidson, Majestic, Ner-a-car, BMW, DKW, Ariel, BSA, AJS in Puch, se najdejo v zbirki tudi tisti vsakdanji, množični motocikli. Velik del zbirke je namenjen Tomosovim motociklom, ki sicer na trgu ne dosegajo visokih cen, vendar jih originalnih ne moreš več nikjer dobiti. Zgodovina Tomosovih motociklov je po Janezovem mnenju neprecenljiva. Podjetje Tomos je bilo namreč zelo inovativno in je izdelovalo konkurenčne dirkalnike, ki so zmagovali na večjih dirkah po Italiji in drugod v svetu. Uvedli so tudi številne inovacije. Janeza, ki na to temo piše knjigo, ki bo zagledala luč sveta leta 2010, posebej zanimajo Tomosovi tekmovalni motocikli. V zbirki mu manjkajo še samo trije tekmovalni Tomosi. Ima tudi motocikel slovenskega evropskega prvaka Zdravka Matulje pa še številne druge.
Posebneži
Zbirka vsebuje tudi vojaška vozila, med katerimi je največje ter najmanjše vojaško vozilo iz druge svetovne vojne, ter številne povojne motocikle. Med posebneži naj omenimo še damski motocikel iz leta 1924, Puchovo kolo iz leta 1902, najstarejši Puchov konzerviran motocikel iz leta 1906 z originalnimi deli in v originalni barvi, pa Puchov motocikel iz leta 1912, na katerem je še vidna gravura, ki dobro kaže, da so bili Puchovi motocikli sprva namenjeni višjemu sloju, cenejši in množični so postali šele po drugi svetovni vojni in po njegovi smrti.
Fotografije, plakati, čelade …
Da se bo pri nas ohranilo čim več nacionalne zgodovine, povezane z motociklizmom, zbirajo na to tematiko tudi vso dokumentacijo, fotografije, letake, plakate, oglase, zastavice, čelade, oblačila, registrske tablice, vžigalnike in ostale predmete, ki so povezane s slovenskim motociklizmom.
In kakšni so njihovi cilji? Ker jim 400 kvadratnih metrov ne zadostuje, nameravajo delavnico preseliti drugam ter tako pridobiti še dodaten prostor za eksponate, čez 15 let pa imajo željo zgraditi nov muzej, ki bo vsakemu motociklu dal mesto, ki mu pritiče.
Vsega vsekakor ne moremo in ne smemo povedati. Najbolje je, da se sami odpravite na Vransko (dobro označen izhod z avtoceste, muzej se nahaja v centru Vranskega). Odprto imajo vse dni med 10. in 18. uro, razen ob ponedeljkih. Večje skupine pa naj se predhodno naročijo na telefon 03/705-50-66 ali po e-pošti: muzej.motociklov@siol.net.
Zakaj naslov ‘Motocikel za vedno’? Ker bodo motocikli za vedno ostali v njihovi zbirki, saj jih ne nameravajo prodati, za vedno v njihovi duši ter za vedno njihovo poslanstvo.
