Beremo z Manco Košir

0
238

KO LEPOTA SPREMINJA ŽIVELJENJA

Ključni princip našega psihičnega življenja: vse, čemur posvečamo pozornost, bo težilo k rasti in se bo krepilo. Vse, čemur ne posvečamo pozornosti, bo težilo k izginevanju. Piero Ferrucci

 

Človek mora, to je njegova globoka potreba, mora znati zaustaviti čas, izstopiti iz vsakdanje rutine in norega tempa, globoko vdihniti in se zavedati: Življenje je čarobno! Takrat se umiri, stopi v stik s svojo dušo in doživi poln trenutek večnosti. K temu pomaga lepota. In počitnice so čas, ko se lahko sprehodimo po preprogah lepega, da poživimo srčni pretok in si napolnimo dušne baterije z najlepšim. Zato vam za poletno branje priporočam izbor knjig – budnic v življenje z lepoto.

 

Piero Ferrucci Lepota in duša

O tem, kako doživetje lepega spreminja naše življenje, kot je podnaslov knjige o lepoti in duši (CDK 2010), navdihujoče piše znani italijanski psiholog in terapevt dr. Piero Ferrucci, piše tako, da nas že branje njegove študije pomiri in osredotoči na premislek o izjemno pomembnih rečeh. Vsi imamo naravno potrebo po lepoti, a ne znamo je vsi kakovostno potešiti. Mnogi podlegajo pritisku medijskih podob. Te vsiljujejo iluzije lepega: lepa, mlada in vitka telesa, izdelke znanih blagovnih znamk, prestižne avtomobile, vrhunsko pohištvo … Kdor bo imel, kar agresivni kapital vsiljuje z oglaševanjem prežetemu potrošniku, bo kaj veljal, bil srečen. »Prevzeti od prividov življenja smo pozabili svojo pravo naravo,« piše Ferrucci. Da bi se prepoznali, se zavedali, da je »radost lepote tisto, kar v resnici smo,« nas usmerja od zunaj navznoter, globoko vase, kjer domuje občutje za pravo lepoto.

 

Lepota in duša je delo, ki ostri našo estetsko inteligenco, ne manj pomembno od razuma in čustvene inteligence, s katero je v sestrski navezi. Razvijati sposobnost prepoznavanja lepega, lepoto v polnosti občutiti in jo znati izražati – kar je opredelitev estetske inteligence – pomeni biti odprt in ranljiv. Se čuditi in biti osupel, kar je mogoče le, če smo iskreni do sebe. »Iskrenost do sebe je dragocena vaja, estetska dimenzija pa je idealni laboratorij, v katerem se urimo v takšni iskrenosti,« razloži avtor z lastnimi izkušnjami, primeri iz terapevtske prakse in zgodbami, ki jih je zbral z intervjuji za to študijo. »Ko bomo v stiku s seboj, nam bo to pomagalo raziskovati čudovite svetove, za katere nismo niti slutili, da obstajajo. Pot lepote je pustolovska prav tako kot medplanetarno potovanje. Ko postopoma prihajamo v stik z lepoto in tistim, kar lepota v nas prebuja, stopamo tudi v stik s seboj in se učimo sožitja s seboj.«

 

Ferruccijeva knjiga je zakladnica misli o lepoti življenja in sreči, da smo tu. Da lahko lepoto užijemo sleherni dan. Je knjiga o okusih za lepoto, ki so raznoliki, kot so raznolike naše duše. O ozdravljanju duše z lepoto, o tem, kako je čarobno lepoto podeliti, prek lepote občutiti bližino in zaupanje. Avtor zapoje hvalnico naravi in njeni darežljivi lepoti, da se ob branju zavedamo: »Narava je naš dom. Vrnitev k naravi pomeni vrnitev k sebi, pomeni ponovno najti tisto, iz česar smo ustvarjeni.«

 

Shirlie Roden Pojoče srce

Knjiga o Angležinji, ki se je zaljubila v Slovenijo (Mladinska knjiga 2010), ki ji je priložena zgoščenka z angelskim petjem avtorice, je imenitna ilustracija Ferruccijeve študije. Ko Shirlie pripoveduje o tem, kaj vse ji je odprlo življenje v Slovenji – k nam prihaja že osemnajst let! – govori o dozorevanju, prepoznavanju tega, kdo v resnici je in kaj je njeno poslanstvo. Iskreno spregovori o »temni noči duha«, ki jo je preživljala in pomislila tudi na samomor, o usodnih moških (zadnji je bil petindvajset let mlajši od nje, hura!), s katerimi se je strastno zapletlo njeno telo in ji je potem zakrvavela duša, o prijateljstvih, ki so ji pomagala živeti. Govori o duhovnem potovanju, v katerem je prepoznavala svoja bivša življenja (da je bila egipčanska svečenica, piše, in desetletno dekletce indijanskega plemena, ki so ga pobili, ona pa je pokončno stala sredi pokola in pela, pela, dokler je niso pokosili streli), pa o prizemljitvah, ki so terjale, da odraste. Zares odraste.

 

»Slovenija je moj drugi dom,« ponavlja Shirlie. »Slovenija me zelo navdihuje,« odgovarja novinarjem, ki jo – bivšo rokerico, igralko, skladateljico in ustvarjalko muziklov v Londonu – sprašujejo, kako to, da velik del življenja preživi v deželici pod Alpami. A prav tu, v tem razkošju očarljive narave in prijaznih ljudi, pričuje Shirlie, »pesmi kar lijejo iz mene«. Zato se Sloveniji zahvaljuje s koncerti, z delavnicami, na katerih zdravi s svojim srebrnim glasom, z mnogimi skladbami, ki nam jih je posvetila (poje tudi v slovenščini), in nenazadnje z avtobiografsko izpovedjo Pojoče srce. »Ne bi mogla postati to, kar sem, brez odzivnosti, poguma, vizije in neizmerne ljubezni Slovencev, brez navdihujoče lepote nedotaknjene, zdravilne energije slovenske narave in pokrajine, brez dreves, jezer, rek, dolin, cvetočih poljan in divjih kotičkov Slovenije, ki jih tako dobro poznam in tako zelo ljubim. Sloveniji in slovenski duši dolgujem ogromno, in le upam lahko, da sem v tej knjigi vsaj nekoliko pokazala svojo hvaležnost za izkušnjo, ki mi je spremenila življenje in mi ga spreminja še naprej,« zaključuje svojo pripoved Shirlie Roden, ta »iskrica svetlobe, ki jo ves čas napaja čisti beli plamen energije.« Svet je kraj svetlobe in lepote, je prepričana pevka z božanskim zdravilnim glasom. »Moja naloga je, da s svojimi darovi ljudem pripomorem k zavedanju lepote in veselja v življenju, k občutkom izpolnjenosti, radosti in notranjega miru – vse to je namreč pravica, ki je človeku dana z rojstvom.«

 

Roman Rozina Galerija na izviru Sončne ulice

Novinar in publicist Roman Rozina (1960), kronist Zasavja in nadarjen literat, je razveselil tudi s svojim drugim romanom Galerija na izviru sončne ulice (Modrijan 2010). Razveselil s spretnim pripovedovanjem, bogatim jezikom in zgodbo, ki žari lepoto. Z zgodbo o lepoti. O lepoti likovnih umetnin, ki jih razstavlja v svoji galeriji pripovedovalec šestdesetih let, najdenec iz košare pred vrati uglednega meščana Valentina Zupana, graditelja galerije v Sončni ulici. Govori o lepoti umetnosti in o lepoti ženske, ki ga je prebudila v življenje, prelepa mlada Marija, ko je prišla na otvoritev razstave in do skorajšnje smrti kot tudi po njej ostala v duši osrednjega junaka. Njej je predaval o lepoti, ona pa ga je odpirala zanjo. Govorila mu je: »Moraš se učiti gledati, iskati lepoto. Zaljubil se boš, ko boš našel lepoto … Brez iskrenega navdušenja, ki ga slika vzbudi v tebi, bo tvoja pripoved hlada. Lahko bi ti prinesla slavo erudita, ne pa tudi zadovoljstva, ne bi te osrečevala.« Lepa Marija ve, kar piše Ferrucci: »Umetnost je stvar čustev. Oko ne sme pošiljati videnega le v možgane, slika se mora izrisati tudi v srcu.«

 

Roman tke skrivnostno tkanino, zaznamovano z usodnim datumom: 15. september. Leta 1900 je na ta dan V. Zupan otvoril prvo razstavo v galeriji. Na isti dan čez sto let je odprl razstavo galerist, Zupanov posvojeni sin. Na otvoritev je prišla omamno lepa Marija, čarovnica, »saj zanjo vrsta fizikalnih zakonov, ki nas priklepajo v en sam prostor in čas, ni veljala.« In Marija, ki se je pogovarjala z angeli, je bila tudi ženska, katere ime je njegov oče – rudar, ki je naslikal slike izjemne lepote – vrezal v neštete risbe. Ženska, ki je Zupana vodila prek obzidja njegovega zaprtega sveta, rekoč: »Vi ne morete povsem zapustiti svojega sveta, ker ste se vanj privezali z desetinami verig, lahko pa si privoščite razkošje, da se tu in tam prelevite v begunca iz dežele ene pameti in ene vere. Jaz govorim z jezikom rastlin, morda že jutri srečate koga, čigar jezik so barve ali glasba. Resnično bogastvo je poznati veliko jezikov, živeti v mnogih svetovih.«

 

»Se vse ljubezni podpisujejo?« sprašuje pripovedovalec, ko razpleta skrivnost galerije in usodne Marije. Svoje Marije, očetove in Zupanove Marije … Kaj pa če je Marija ena sama? »So ljudje, ki znajo potovati po času, se brez gibanja prestavljati iz enega kraja na drugega, ljudje, katerih leta se odštevajo in ne gomilijo, ki jih v ničemer ne vežejo zakoni fizike, ki počno stvari, ki jih ne moremo razumeti, še poimenovati ne?« Prebrati roman o galeriji v Sončni ulici je kot stopiti v svetlobo brezčasja … Zaradi lepote, ki je v njem.

 

Valentina Smej Novak Vsakdanje pomembno

 

Knjigo mini esejčkov priljubljene Onine kolumnistke Vsakdanje pomembno (Vale-Novak 2010) je vredno položiti v potovalko kot v vsakdanjo torbico, saj eno kolumno lahko preberemo na poti z avtobusom v mesto, celo knjigo pa na daljši vožnji z vlakom. Avtorica namreč piše privlačno, tekoče, okusno in slastno o tem, kar ženske najbolj zanima: o vsakdanjem življenju. Razpreda o svoji družini, o kuhanju in nakupovanju, o rojstnem Prekmurju, o potovanjih in iskanjih, in tako (spre)govori o domu in svetu na ženski način. Ženski z vsemi komplimenti! Kajti ženske ne le čutimo, temveč tudi mislimo! Valentina pa zna še izvrstno pisati, da o drugih njenih talentih za knjige, modo, kuharijo in še marsikaj niti ne govorim. Pisati umno celo o najbolj zapletenih rečeh, kot je denimo vzgoja otrok. Ah, kako si oddahnemo, ko kar naravnost pove: »Prepričana sem, da je treba majhne otroke še bolj kot tujih jezikov učiti preprostih stvari: hvaležnosti in prijaznosti, pa včasih poslušnosti in samopremagovanja. Pa tega, da se starejše pozdravlja, bolnim pomaga, neznanim nasmehne, tudi če tisti dan nisi ravno pri volji.« In večkrat poudari, kar poudarjajo vse danes izbrane knjige: pomembno je veselje do življenja, odpiranje raznolikosti in lepoti, ki je tudi v čisto vsakdanjih rečeh. Vredno branje, ki navdihuje s svojo radoživostjo in iskrivostjo!

 

In táko naj bo tudi naše poletje: radoživo, iskrivo. Lepo se imejte in na snidenje spet jeseni!