Ameriški saksofonist Charlie Parker (1920–1955) je bil eden od najbolj vplivnih jazz glasbenikov 20. stoletja. Imel je pomembno vlogo pri razvoju bebopa, jazzovskega žanra, ki ga zaznamujejo hiter tempo, virtuozna tehnika in improvizacija. Parkerjeva inovativnost na tem področju mu je prinesla status legende že za časa življenja. Še danes, več kot pol stoletja po smrti, velja za enega največjih saksofonistov vseh časov. Vzdevek Bird (ptič) je dobil že v mladosti in ga je rad uporabljal pri naslavljanju svojih skladb (npr. Bird of Paradise, Ornithology itd.).
Žal pa je Parkerjevo življenje poleg izrednega glasbenega talenta zaznamovala tudi huda odvisnost od heroina, ki je na koncu prispevala k njegovi prezgodnji smrti. Že kot najstnik je postal odvisen od morfija, s katerim so mu blažili bolečine, ko je po hudi avtomobilski nesreči pristal v bolnišnici.
Leta 1939 se je Parker iz rodnega St. Louisa preselil v New York, kjer se je začela njegova kariera strmo vzpenjati, obenem pa je postajala njegova odvisnost vse hujša. V newyorških jazzovskih krogih je bil heroin še lažje dostopen kot drugod po državi, tako da mlademu saksofonistu nikoli ni bilo treba prav dolgo čakati na drogo. Zaradi svoje odvisnosti je velikokrat zamujal na snemanja in koncerte, občasno pa se sploh ni pojavil. Ker je ves denar zapravil za heroin, je velikokrat igral na ulici, da bi zaslužil denar za novo dozo, ali pa si je sposojal od prijateljev, v skrajnih primerih pa je celo zastavil svoj saksofon, tako da si je moral potem pred koncertom inštrument izposoditi pri kolegih.
Ko se je leta 1945 z ansamblom preselil v Los Angeles, kjer ni poznal »scene« in je bilo heroin težje dobiti, se je zatekel k alkoholu. Na posnetkih iz tistega časa se razločno sliši, kakšen učinek je to imelo na njegovo muziciranje. Neke noči, ko je popival v svoji hotelski sobi, je nekajkrat povsem gol prišel v hotelsko vežo in zahteval telefon, vendar so ga vsakič zavrnili. Hotelski menedžer ga je zaklenil v sobo, Parker pa je s cigaretnim ogorkom po nesreči zažgal posteljo, ušel iz sobe v samih nogavicah in na koncu pristal v rokah policije. Poslali so ga v psihiatrično ustanovo Camarillo, kjer je moral ostati pol leta.
Ko je prišel iz bolnišnice, je bil nekaj časa čist. V tem obdobju je v Los Angelesu posnel nekaj odličnih skladb, potem pa se je vrnil v New York, kjer je spet podlegel heroinu. Do leta 1950 je bil Parker že splošno znan in priznan umetnik, tako da mu nikoli ni manjkalo ponudb, obenem pa je bil popolnoma nezanesljiv in nepredvidljiv. Umrl je leta 1955, ko je stanoval v hotelu Stanhope pri svoji mecenki, baronici de Koenigswarter. Uradni vzrok smrti je bila pljučnica, poleg tega je imel želodčne krvavitve in cirozo jeter. Zdravnik, ki je opravil avtopsijo, je mislil, da ima opravka s petdeset- ali šestdesetletnim pokojnikom, Parker pa je bil ob svoji smrti star komaj 34 let.
