Roman je v celoti plod avtoričine domišljije. Dogodki, imena in osebe so popolnoma izmišljeni. Sleherna podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, in dogodki je povsem naključna.
NOVA SLUŽBA
Pozna je. Teče po stopnicah. Takrat ga zagleda. Visok, atletske postave, kratko pristriženi svetli lasje, jekleno modre oči, oblečen v leviske in oprijeto črno majico. Korak ji za trenutek zastane, potem steče dalje.
Ekipa te že čaka, ji pove producentka, ko prisopiha v redakcijo.
Ja, ja, že grem.
Klara je po sedmih letih čez noč pustila delo novinarke v dnevnem časopisu. Preprosto ni mogla več. Ko se je nekega pomladanskega jutra, obsijanega s soncem, zazrla skozi okno, je ugotovila, da ne more napisati niti ene same besede več. Poklicala je v službo in uredniku povedala, da je ne bo več v službo. Nato se je oblekla in sedla na kolo. Poganjala je pedala, globoko vdihovala zrak in se po dolgem času spet počutila svobodno.
Potem si je vzela čas. Veliko časa. Tega je imela končno na pretek. Morala je razmisliti. Kaj si zares želi? Morda prvič v življenju je začutila, da je zares gospodarica svoje usode, pa čeprav pri sedemintridesetih brez službe, denarja in z dvema odraščajočima hčerkama.
Danes je tu, na televiziji, v novi službi.
Fantje, oprostite, mi lahko poveste …, vanjo se zazre vsaj osem parov radovednih oči, … iščem snemalca in asistenta.
A si nova?
Ja.
Kako pa se pišeta?
Kdo?
Ja, a ne iščeš ekipe?
Seveda, samo malo, da pogledam v notes. Živčno brska po torbici, medtem ko si jo fantje radovedno ogledujejo. »Kje za vraga imam notes? Hvala bogu, našla sem ga, sedaj pa še njuni imeni.« Lista po notesu: »Prosim, prosim, naj ju čimprej najdem. Yeeessss!!!!!«
Iščem Jipa in Mateja.
To sva midva, se zasliši iz skupine.
»Kako lep globok glas.« Klara sledi glasu. Saj to je on.
Živijo, jaz sem Klara.
Jip. Poda ji roko. Tole je pa Matej, asistent. Kam pa gremo? Upam, da bomo do šestih nazaj. Sem potem že zmenjen naprej. Naj ti kar takoj povem, da ne maram delati čez dogovorjene termine. Jaz imam namreč svoj lajf.
Klara globoko požre slino. Razumem, se bom potrudila, jeclja.
»Joj, kakšen zoprnež. Pa kaj ti je, Klara, zberi se, obnašaš se kot neumna, nesamozavestna kokoš.«
Še enkrat požre slino in pogleda Jipa.
Mudi se nam, gremo!
Kaj pa bomo delali, zanima Jipa.
Bom razložila v avtu!
Najprej bomo na tržnici pobrali režiserko, nato …
Kaj!!!!! Režiserko!!!!! Sovražim režiserje!!! Pojma nimajo o ničemer, le nam snemalcem solijo pamet, se razburja Jip.
»O bog, tole bo pa še naporno.«
Jip se kuja, Matej poskuša rešiti vzdušje, kmalu utihne še on.
Klara opazuje promet in se trudi, da je vse skupaj ne bi preveč vrglo iz tira. »Pa kaj ti je? Saj si ti novinarka. Ti si glavna. Začni se obnašati temu primerno.«
Fanta, malo posluha prosim. Ko bomo pobrali Nadjo, se bomo odpeljali na Dolenjsko. Poklicali so nas namreč iz vrtca v manjšem kraju. Ravnateljico je župan obdolžil, da poneverja podatke o številu otrok in da občina zaradi tega vrtcu nakazuje več denarja, kot bi ga morala. Ravnateljica pa trdi, da je bil to edini način, da so od občine sploh prejeli zadosti denarja za nemoteno delo vrtca.
Klari se zdi, da govori sebi. Jip se še vedno kuja, Matej benti nad voznico, ki je sunkovito zaustavila avto pred njimi.
Tamle nam nekdo maha, zamomlja Jip.
Nadja je. Matej, prosim, ustavi avto.
Klara izstopi iz avtomobila.
Nadja – Jip in Matej.
Jip z mrkim obrazom skozi okno na kratko pokima proti Nadji, Matej se stegne čez Jipa in ji poda roko.
Nadja ju začudeno pogleda, potem se obrne proti Klari, in ko ravno odpre usta, da bi nekaj rekla, ji Klara komaj opazno odkima. Ne zdaj, govori njen pogled.
Odpeljejo se.
Klara med vožnjo Nadji razloži, kaj bodo delali. Punci razpravljata o snemanju prispevka, Matej včasih kaj pripomni, Jip se dela, kot da ga vse skupaj ne zanima. Potem natopi tišina.
»Če bodo vsa snemanja tako naporna, ne bom dolgo zdržala. Zakaj si ljudje tako otežujemo življenje? In zakaj pravzaprav ravno mene tako zelo vržejo iz tira ljudje, ki okoli sebe trosijo nezadovoljstvo in jezo?«
Še vedno v tišini se pripeljejo pred vrtec. Ravnateljica se nervozno prestopa po dvorišču. Pokaže jim, kje lahko parkirajo avtomobil, in jih povabi v svojo pisarno.
Klara se pogovarja z ravnateljico, Nadja si ogleduje igralnice, Jip in Matej pa iz avtomobila nosita snemalno opremo.
Jip! ga pokliče Nadja iz ene od igralnic.
Kaj je?
Jip se nejevoljno obrne proti Nadji.
Kaj misliš, bi izjavo posneli v tej igralnici? Zelo pisana in zelo svetla je.
Meni je vseeno, saj si ti režiserka, a nisi. Boš pa ja vedela, kaj hočeš.
Tudi prav. Gospa bo sedela tule pred panojem z otroškimi risbami, Klara na njeni levi.
Mi pokažeš, kako bo izgledal kader?
Jip nastavi kamero in se odmakne. Nadja je precej nižja od njega, zato ji komaj uspe pogledati skozi kamero.
Zdaj pa mi pokaži še, kako bo izgledal bližnji kader.
Jip z mrkim obrazom ponovno naravna kamero in se odmakne. S prekrižanimi rokami od daleč pogleduje proti Nadji.
Poslušaj me ti, ti … Jaz takole ne morem delati. Če se misliš tako obnašati, jaz zdajle grem, izbruhne Nadja.
Kaj pa se razburjaš? Saj ti nič nočem.
Točno to, nič mi nočeš, dobesedno. Obnašaš se, kot da sem trapa, ki ne ve, kaj dela. Pa vem. Prav dobro vem, kaj hočem, in želim, da mi pri tem pomagaš. Brez tvojega sodelovanja ne bomo naredili dobrega prispevka.
Klara, obrni se proti kameri, gospa, vi pa se za centimeter obrnite bolj v levo. Nadja!
Prosim.
Poglej skozi kamero. Ti je všeč?
Ja, v redu bo.
Ko bomo posneli izjavo, lahko posnamem še ravnateljico, ki se sprehaja po igralnici in si ogleduje izdelke in risbice otrok. Kaj meniš?
Nadja se ozira okoli sebe. Dobro bo. Potem pa mi posnemi še …
Jipov obraz za trenutek preplavi smehljaj.
Ljubljana 18:00
A gremo še na eno kavo? predlaga Klara in pogleda proti Jipu.
Ja, itak.
Toplo je. Sedijo na vrtu priljubljenega lokala v središču Ljubljane in uživajo v zadnjih sončnih žarkih. Pred njimi stekleničke kokakole, le Jip pije kokto. Opazujejo ljudi in se pogovarjajo.
Klara je srečna. Po prepiru med Jipom in Nadjo je končno steklo. »Mogoče pa vseeno lahko postanemo dober tim? Jip sploh ni tako slab, kot se je pokazal na začetku. Pa še dobro izgleda.«
Klara se naskrivaj ozre proti njemu.
»Zanima me, če je poročen?«
Na hitro pogleda njegove roke.
»Poročnega prstana nima. Mogoče pa …«
Klara!
Klara!
Halo, Klara, kje si? Jo pokliče Jip in ji pomaha pred obrazom.
Klara se zdrzne in ga začudeno pogleda.
Oprosti, razmišljala sem o našem naslednjem snemanju.
Kam pa gremo? zanima Nadjo.
V sredo gremo v Pulo, posneli bomo portret Mateta Parlova.
A boksarja? zanima Mateja.
Ja, Mate je bil eden največjih boksarjev vseh časov. Jip, ta prispevek bomo snemali čez dogovorjene termine. Ti je OK, če ne, se lahko dogovorim za zamenjavo.
Z vami grem. Tole danes je bilo čisto presenečenje zame. Delali smo kot že dolgo utečen tim. Vsak je počel točno tisto, kar mora, predvsem pa se nihče ni vtikal v moje delo. Ne prenašam, da mi kdo soli pamet.
Nadja.
Prosim?
Dolgujem ti opravičilo.
Je že v redu.
Ne, ni. Oprosti, ker sem bil na začetku snemanja tako siten. Veš, imam zelo slabe izkušnje z režiserji. Danes je bilo drugače.
