prevedel Uroš Zupan,
Založba Mladinska knjiga,
Knjižna zbirka Nova lirika
Prosim jih, naj vzamejo pesem
in jo pridržijo obrnjeno proti svetlobi
kot barvni diapozitiv
ali pa, da naj na njen panj prislonijo uho …
Staršema, Katherine in Williamu Collinsu, se 22. marca rodi sin William »Billy« Collins. V družini je bil središče sveta. Za zgodnjo povezavo s poezijo je poskrbel tudi kraj njegovega rojstva.
Collins se je šolal v različnih katoliških šolah. Med drugim je obiskoval Gimnazijo (High school) nadškofa Alojzija Stepinca. Iz angleščine je diplomiral na Kolidžu Svetega križa.
Prvo srečanje z literaturo je imel Collins, ko mu je bilo dobrih sedem let.
Takrat je prvič naredil nekaj, kar zdaj pogosto uporablja, ko piše pesmi. S starši se je peljal po East River Drivu z razgledom na Vzhodno reko. V reki je videl jadrnico in se na prizor literarno odzval s tem, da je nekaj zapisal.
Prvo pesem je napisal pri dvanajstih.
Pravijo, da nas mrtvi vedno opazujejo od zgoraj,
medtem ko si obuvamo čevlje ali pripravljamo sendvič,
gledajo skozi stekleno dno nebeških čolnov
in počasi veslajo skozi večnost.
Odločilno v njegovem iskanju lastnega glasu ni bilo branje in odkritje ameriške poezije, ampak srečanje s poezijo …
Njegova poezija se ponavadi začenja v plitvini, a se v svojem poteku poglablja in vodi bralca na nenavadne kraje, kjer so vode bolj razburkane …
Tudi zato je na široko odprl vrata poezije množici ljudi, ki bi jim ta morda ostala za vedno zaprta …
(Uroš Zupan)
Opazil si, kako se debeli
obotavljajo pri lestvici iz Marsa
in suhi upočasnjujejo vrsto
za Neptun …
Vznemirljivo pesniško potovanje, tudi za dolge poletne večere …
