Natančneje: med 10. in 17. septembrom letošnjega leta se je odvijala deveta mednarodna književna kolonija »Čortanovci 2009« v režiji Srbskega književnega društva, konkretni »vodja« projekta pa je bil Duško Novaković, znani srbski pesnik, tudi tajnik SKD in ključni organizator dogajanja v življenju pesnic in pesnikov, ki smo iz različnih delov zlasti nekdanje Jugoslavije na njegovo povabilo prispeli najprej v Beograd.
Moja pot na »jug« se je začela že 3. septembra s sodelovanjem na Radkovićevih večerih poezije v Bijelem Polju (Črna Gora); v Beograd sem prispel po slikoviti deseturni vožnji z vlakom iz Podgorice in 10. septembra smo s Francoske 7 (sedeža SKD) zbrani avtorji (Boris Jovanović Kastel iz Črne Gore, Aida Hancer iz Romunije, Jovica Ivanovski iz Makedonije, Łukasz Mańczyk iz Poljske, Predrag Bjelošević iz Republike Srpske/Bosne in Hercegovine, Dorta Jagić iz Hrvaške, Lenka Danhelova iz Češke ter Dejan Aleksić in Srđan Tesić – edini romanopisec – iz Srbije) odpotovali v Čortanovce, manjše naselje ob Donavi blizu Sremskih Karlovcev, že v Vojvodini. Vsak udeleženec je dobil svojo »hišo« , razkošno prebivališče v sklopu »romantične« Vile Stanković, dograjene leta 1938, s pogledom na širjavo Donave in proti ravninam Vojvodine v daljavi.
Mogoče bi samo srečanje ne bilo nič posebnega, le eno izmed mnogih, če ne bi Duško Novaković izjemno skrbno ter posrečeno izbral udeležencev, ki smo se med seboj ujeli tudi po človeški, družabni, razpoloženjski plati s pozornim občutkom za drugačno, s spoštovanjem in zanimanjem za poetike drugega. Osebno smo se srečali prvič, večina se nas pred tem med seboj ni poznala. Podarjena nam je bila čudovita priložnost človeškega zbliževanja, resničnega začenjanja prijateljevanj, ki se bodo zelo verjetno v naslednjih letih še poglobila in obrodila uresničitve katere izmed številnih zamisli o skupnih projektih, tako v prevajanju pesmi, zbirk, pripravljanju antologij, skupnih branj ali celo ponovnih srečanj na katerem izmed pesniških festivalov med Strugo in Medano.
Vreme brez dežja, sončen in topel september, prve jesenske barve so naletavale med liste razkošnih drevesnih krošenj gozdnega pasu ob Donavi, kamor smo ob dopoldnevih hodili na sprehode (Predrag je s seboj prinesel celo ribiško palico in že zarana preizkušal srečo), tišina ptičjega petja in žužnjanje meni neznanih drobnih godcev, poseben vonj po mogočni vodi rečnega toka, dolgi samotni sprehodi ali sprehodi v dvoje, troje, pogovarjanja ob jutranji kavi, čaju, pred zajtrkom, o knjigah ali zgodbah iz življenja drugega, veliko besed in premišljevanj za tako malo časa, ki nam je bil odmerjen v tej sproščeni brezskrbnosti nad široko Reko. In prišli so tudi večeri, potopljeni v globoke noči. Boris je prepeval otožne ljubezenske pesmi in skušali smo mu slediti, njegov repertoar je bil neizčrpen, Dušku je ob nogah spala drobna, mala rjava psička Gina (Đina), ki nas je spremljala na večini pohajanj v okolico, last nikogar, najbolj vztrajni so spat odhajali v drugi polovici noči in bili zjutraj enakovredni vsem, ki so se bolj zgodaj umaknili v svoja zavetja.
Nekaj večerov je bilo posvečenih bralnim nastopom, od Mestne knjižnice v Novem Sadu, Gimnazije v Sremskih Karlovcih (v sklopu prireditve Brankovo kolo) in Mestne knjižnice v Somboru do zadnjega, zaključnega branja v Kulturnem centru Beograda.
Kateri so vtisi in premišljevanja, ki so se me v Čortanovcih najgloblje dotaknili in me vseskozi spremljajo? Najpomembnejše je seveda srečanje z izjemnimi ljudmi, ki smo se v teh posebnih okoliščinah drug drugemu odprli na specifičen, neobremenjen način, kjer sta celo poezija ali literarno ustvarjanje nasploh pokazala resnično povezovalno, združevalno moč, kar se ne zgodi zmeraj, zlasti če bi sklepal po razmerah na slovenskem literarno-ustvarjalnem prizorišču. Vsekakor je bila v naši »koloniji« najbolj pomembna nevtralnost odmaknjenega prostora v sproščeno, idilično okolje ob mogočni Donavi, pristna, izvirna žeja vsakega posameznika po spoznavanju drugačnega, daljnega, a ne tujega, radovednost, kdo smo, kakšno je naše ustvarjalno okolje, v katerem se napajamo in najdevamo izvire za svoja umetniška videnja. Vzdušje med nami je potrjevalo, da pesniška ali umetniška povezanost, privlačnost ali sorodnost v območjih nekdanje Jugoslavije niso nikoli zares izginile, nasprotno: ta moč enotnosti, neverjetne prepletenosti elementov južnega slovanstva je drhtela kot prerojena sila, ki se znova vzpostavlja v še bolj prvinski obliki. Izvirna. Ki je na začetku velike, drugačne resničnosti od vseh prejšnjih; ne glede na politične in ekonomske stiske je želja po povezovanju literarnih vesolj izjemna, nezadržna.
Poezija je bila zmeraj avantgarda družbenih sprememb, videnja pesnikov niso bila nikoli ovita le v hermetične pesmi. Vsaka s strastjo in kljubovalnostjo zapisana beseda človeka – pesnika oznanja novo dobo. Počasi, a vztrajno in nepreklicno. Dejstva pesniške govorice prijateljev iz Čortanovcev temu pritrjujejo s svojimi ustvarjalnimi življenji.
V Ljubljani, 25. septembra 2009
