Dotaknil sem se človeka
čisto narahlo s tipalko
sploh čutil ni.
Skozi poro v koži sem se splazil
vanj
in nenadoma zagledal
rdeče skalovje temnomodre valove z belo peno
neka krempljasta in krilata bitja kot sence
ljudi netopirjev
velike napihnjene žabe
in oglasil se je doneč glas
a e i o u v vseh višinah in nižinah
zadišalo je po kadilu naših starih mater
vse je potreslo in strašno zakadilo
majhen glodalec je bežal za življenje
zelo hudo mi je bilo zanj
saj je vse isto v meni
(Vitomil Zupan: Druga blodnja 1972; str. 37)
