Kdo je bil dr. France Prešeren? Nekdo, ki ni vedel z denarjem, je zapisala njegova sestra Lenka. Nekdo, ki je s Čopom izgubil na zemlji vse, kar je imel. Nekdo, ki je živel bedno in nesrečno življenje – da nesrečno življenje. Ste si Prešerna predstavljali kot velikega dobrotnika, ki je otrokom delil fige? Ali kot romantičnega sanjača? Ali kot uspešnega advokata, načelneža? Ali kot telesno privlačnega moškega z dolgimi črnimi lasmi, z mehkimi ustnicami in odločno hojo? Vse to so miti, ki so Prešernovo življenje pretirano olepšali. Kot je na spletni strani www.preseren.net zapisal Bostjan Lajovic, Prešeren zdaleč ni bil vzorna osebnost. A to ni pomembno, šteje njegova poezija in nedvomno je, da je Prešeren največji slovenski pesnik. In ker nam težko gre skupaj tako velika poezija in nevzorna osebnost, so literarni zgodovinarji Prešernovo življenje sfrizirali po svoje. In takšnega Prešerna učenci spoznavajo v šolah. O Prešernovem življenju je namreč zelo malo verodostojnih podatkov, prav tako pa ni nobenega zanesljivega portreta, saj so vsi nastali po pričevanjih drugih. Niti o njegovi podobi torej ne moremo biti objektivno prepričani. Podatki, ki pričajo o njegovem življenju, so zapisani v spominih njegove hčere Ernestine in sestre Lenke.
»H kaki kasi ne smeš priti«
Kot smo že povedali, je sestra Lenka v spominih zapisala, da France ni znal z denarjem. Njeni spomini se nadaljujejo: »Zato so mu tudi rekli mati: "H kaki kasi ne smeš priti. Denarja ti veliko potrebuješ (nucaš). Zate bi bilo pri kasi napak (faljeno)." – Raje bi bili videli mati, da je, kakor so stari stric Muhovec rekli, postal prefezar; ali pa sploh vzel cesarsko službo. Pa je hotel biti advokat. Najraje bi bili mati videli, da bi bil takrat, ko je bil z Dunaja doma, Dunaj in vse pustil in šel v lemenat. Ko so se pa prepričali, da noče zavreči izbranega poklica, tudi mati niso več silili vanj.«
Ali pa o doktorjevem najboljšem prijatelju Matiji Čopu: »Matija Čop je bil njegov najboljši prijatelj; vselej se mi je tako zdelo, da je s Čopom izgubil na zemlji vse, kar je imel. Čopova modrost ga je vodila. V letih sta si bila nekaj narazen; pa prav dobro vem, da sta se tikala. – Dokler je bil Čop, ni šel doktor nikamor drugam kot vsak dan zvečer k njemu. Ali je pa tudi Čop k nam prišel. "Takrat je bilo tako fletno," je rekla sestra Katra. Čop je bil tako lepega zadržanja. Bil je v tako dobrem imenu; pa je bil tudi vreden tega imena. – Časih je prišel Čop k doktorju za izprehod ga vabit. Prišel je tudi, ko je šel v Tomačevem v smrt. France pa ni časa imel tisti popoldan. Je še takrat očital našemu: "Kadar pridem, nimaš časa." Katra je potem rekla: To je dobro, da France ni šel. Za njim bi bil v vodo skočil, in bi bil res skočil. Imel ga je strašno rad. Plavati nista znala ne doktor ne Čop. Utonila bi bila oba. – Ko bi bil živel Čop, bi bil imel doktor za vselej le Čopa za družbo.«
Vse, kar bi o Prešernovi poeziji morali že vedeti
Prešernovo poezijo ponavadi delimo v tri obdobja. V svojem mladostnem obdobju od leta 1824 do leta 1828 je pisal lahkotne ljubezenske pesmi, njegov pogled na življenje je ironičen in zabavljiv. Iz tega obdobja so pesmi Dekletam, Povodni mož, Zvezdogledam. Pa okusimo preko zadnje kitice Dekletam malo tega obdobja:
Fante zbiraš si prevzetna,
se šopiriš, ker si zala;
varji, varji, de priletna
samka se ne boš jokala!
Drugo, zrelo obdobje se je začelo po letu 1928, ko se je ustalil pri Čopu in je trajalo do 1940, ko je zapadel v življenjsko krizo (Primčeva Julija se je poročila, tragična zveza z Ano Jelovškovo, smrt Čopa, Korytka in Smoleta). Za to obdobje je značilen prehod v romantiko, teme so visoka ljubezen, življenjski pesimizem, obup … Iz tega obdobja, za katerega so značilni zapleteni kitični in verzni vzorci, izhajajo Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Glosa, Gazele, Apel in čevljar, Dohtar, Sonetje ljubezni, Sonetni venec, Krst pri Savici. Pa okusimo 2. kitico iz Gazel:
Oči sem večkrat prašal, ali smem
ljubiti te; odgovora ne zvem.
Od déleč gledaš, draga! me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Ak v tebe so obrnjeni poglédi,
odtegneš precej svoj obraz očem;
al, ak dekleta druge ogledujem,
zakriti jeze ni ti moč ljudem.
Tako, al ljubiš me, al me sovražiš,
kak bi ti ustregel, siromak ne vem.
Prešernovo tretje obdobje pa je trajalo po letu 1940, ko je premagoval svojo življenjsko krizo. Opustil je visoko ljubezen in jo nadomestil s preprostejšimi oblikami iz ljudskega pesništva, posvetil se je konkretnejšim, bolj vsakdanjim temam, ki jih je izražal v preprostejših oblikah. Iz tega obdobja so Prekop, Mornar, Kam?, Nezakonska mati, Zdravljica, V spomin Andreja Smoleta, V spomin Matija Čopa, Neiztrohnjeno srce. Pa okusimo še prvo kitico iz Mornarja:
Nezvesta! bodi zdrava,
čolníč po mene plava,
na barko kliče strel;
po zemlji varno hôdi,
moj up je šel po vodi,
mi drug te je prevzel.
Viri:
Janko Kos: Književnost
France Prešeren: Poezije
