BIL JE LEP JESENSKI DAN,
MOJ OBRAZ PA DO UŠES NASMEJAN.
V KLETKI TIHO JE SEDEL,
IN ŽALOSTNE OČI IMEL.
PRAV NARAHLO POBOŽALA SEM GA Z ROKO,
ON PA POMEŽIKNIL JE IN OROSILO SE MI JE OKO.
POSTALA PRIJATELJA SVA VELIKA,
A SVOBODA GA, ŠE VEDNO MIKA.
TO MOJ ZAJČEK BOBEK JE,
KI VELIKO KORENJA RAD POJE.
VČASIH, KO IZ KLETKE MI ZBEŽI,
TAKRAT PA MENE ZELO SKRBI.
ZA NJIM TOLIKO ČASA SE PODIM,
DOKLER SPET GA NE ULOVIM.
ZVEČER JE UTUJEN IN KO SE ZVEČERI,
STISNE SE V KOT IN KOT MALI POLHEK, SLADKO ZASPI.
NEŽA BLATNIK, 1.A
OŠ ŠMIHEL, PODRUŽNICA BIRČNA VAS
