Zbolimo ljudje, živali, kaj pa naše hiše? So te lahko bolne? Čeprav se sliši še tako nevsakdanje, so tudi hiše lahko bolne. Pa ponavadi ni starost tista, ki jih privede do bolezni, bolne so ravno mlajše sodobne hiše, ki jih usmerjajo smernice za ohranjanje energije in novejši sintetični materiali. Moderna hiša je pogosto zaprta škatla iz neprepustnih materialov, zračenje je silno zmanjšano, tako da se onesnaževalci kopičijo po hiši ter v klimatskih sistemih. V starejših hišah svež zunanji zrak lažje prodira v notranjost, nakopičene snovi, ki jih je tako ali tako manj kot v sodobnih, pa izginjajo skozi razpoke in porozne materiale.
Veliko govorimo o onesnaževanju ozračja, voda, manj pa se zavedamo, da tudi naš dom ni tako »čist«, kot se na prvi pogled zdi. In če živimo v bolanem domu, lahko to vpliva tudi na naše zdravje. Predvsem v javnih zgradbah, kot so šole in pisarne, se zaposleni večkrat pritožujejo nad glavobolom, utrujenostjo, zaspanostjo, draženjem nosu in oči, suhim grlom ter želodčno slabostjo. Vse to je ponavadi posledica onesnaževalcev, ki so v zraku, pa tudi prevroč ali presuh zrak in fluorescentna razsvetljava so lahko vzrok. Večje težave imajo tisti, ki so kemično zelo občutljivi.
Od radona v kleti do azbestne strehe
Pa se sprehodimo malo po našem domu. V kleteh se lahko zbirajo zadušljivi hlapi, plini, ki nastajajo pri ogrevanju, ter v tleh nakopičeni radon. Naše stene so bile morda prepleskane s škodljivimi barvami, na tleh je sintetična preproga, ki oddaja formaldehid in ustvarja prah ali pa tla prekrivajo plastične ploščice, ki oddajajo kemične hlape. Oblazinjeno pohištvo je pogosto napolnjeno z vnetljivo poliuteransko peno in prevlečeno s sintetičnimi tkaninami. Ostrešje je bilo morda prebarvano s toksičnimi snovmi, kritina morda vsebuje tudi azbest.
Onesnaževalci so tudi hlapi in plini, ki nastajajo ob slabem izgorevanju v kaminih in štedilnikih, različne hlape oddajajo prav tako hišni predmeti, ponekod pa je lahko tudi visoka koncentracija naravnih plinov, kot sta radon in ozon.
V sodobnem domu je tako v sami zgradbi kot tudi v opremi veliko organskih kemičnih preparatov, le-te uporabljamo tudi pri čiščenju, zatiranju mrčesa in pri barvanju. Večina jih je narejena iz pretrokemikalij oz. iz lahkohlapnih organskih spojin, kar pomeni, da že pri sobni ali nižji temperaturi oddajajo hlape. Nakopičene izparine so pogosto toksične, skoraj vse pa dražeče. Najbolj nas tako ogrožajo hišna dekoracija, hišna opravila, zatiranje mrčesa in uporaba plastike.
Namesto sintetike naravno
Kako ukrepati? Po eni strani nas bombardirajo z informacijami, kako pomembna je dobra izolacija, okna in še kaj, da bomo potrošili čim manj energije, po drugi strani ravno ta neprepustnost domu ne dovoljuje dihati ter tako lažje izločati nakopičene kemične snovi. V celoti se vsem sintetičnim snovem tako ali tako ne moremo izogniti, lahko pa jih uporabljamo čim manj. Tista srednja pot je torej, tako kot tudi pri drugih življenjskih stvareh, najboljša izbira. Tam, kjer je možno, ne predrago in lažje izvedljivo, poiščimo alternative. Nekaj smo jih s pomočjo knjig znanega eko-arhitekta Davida Pearsona (The natural house book – prevedena v slovenščino Eko-bio hiša, The new natural house book) poiskali tudi mi. Začnimo s preprostimi stvarmi: pri obleki in ostalih tkaninah (zavese, preproge) se izogibajmo sintetičnim proizvodom, uporabljajmo naravne, neobdelane materiale: bombaž, lan, svilo, konopljo, volno idr. Izogibajmo se tkaninam z oznakami "enostavno vzdrževanje" ali "se ne mečka". Te označbe pomenijo, da so bile tkanine obdelane s trajno formaldehidno impregnacijo. Ta se na tkanine veže in je pranje ne odstrani. Ves tekstil pred uporabo namočite v topli vodi, ki ste ji dodali jedilno sodo ali kis – da bo v tkaninah ostalo manj pesticidov – in ga potem temeljito izplaknite. Klasična kemična čistila in osvežilce za dom zamenjajmo z naravnimi voski in loščili, sobo odišavimo s cvetjem ali kapljicami eteričnih olj. Hišo večkrat prezračujmo, če barvamo stene, okna odprimo na stežaj, uporabljajmo lepila na vodni osnovi z nizko vsebnostjo topila. Pohištvo naj bo iz naravnega lesa, šibja in bambusa. Da bi ohranili tropske gozdove, uporabljajmo domače vrste lesa (bukev, hrast), ki so enako trpežne in trajne kot tropski trdi les, ali pa vzgojen les iz plantaž. Pri vodovodni napeljavi bodimo pozorni na svinčene cevi, ki jih je treba zamenjati, saj so vir svinca v vodi.
Vsa ta tehnologija …
To je samo nekaj nasvetov, kako bo naša hiša bolj zdrava in primernejša za življenje. Ob vsej tej tehnologiji in znanju, ki nam je na voljo, se sicer sprašujemo, kako je lahko prišlo do tega, da živimo v bolj bolnih domovih, kot so živeli nekoč. Stavek dr. Antona Trstenjaka v knjigi Ekološka psihologija, da »smo programirani za kameno dobo, živimo pa v atomskem stoletju«, je lahko odgovor na to vprašanje. Čeprav so se tudi v kameni dobi dobro vedeli prilagoditi življenjskim razmeram. Kar je hotel Trstenjak s tem povedati, je, da človek zaostaja za lastnimi dosežki v znanosti in tehniki, saj ne more krotiti posledic teh dosežkov in jih tudi velikokrat ne predvideva.
Predniki, ki jih po krivem označujemo za primitivne, so zelo dobro poznali svoj življenjski prostor in življenje prilagodili razmeram v njem. Gradnja je sledila naravnim merilom; uporabljali so materiale s svojega področja ter gradili v skladu z naravo in podnebjem. Danes že pri izbiri prostora za gradnjo hiše premalo upoštevamo naravne danosti, kot so obrnjenost proti soncu, drevesna zaščita pred prevladujočimi hladnimi vetrovi, z naravnim pobočjem zaščitena zgradba idr. Morali bi se torej vrniti nazaj, pogledati in se učiti od svojih prednikov ter izkoristiti dodatne tehnologije, ki so nam na voljo. Govoriti je lahko, treba je preiti od besed k dejanjem.
