Veselju navkljub, da je nova gledališka sezona končno spet pred nami, se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začelo nenavadno žalostno. S tragedijo. Osvežujoče za gledališče, kjer se navadno smejejo še stene.
Odrske deske so odprašili s 190 let staro igro angleškega dramatika Percyja Byssheja Shelleya z naslovom Cenci. Krvava tragedija v petih dejanjih, zlitih v eno samo, je pripoved o renesančni italijanski družini Cencijevih in njihovi izprijeni usodi. Kuliso dogajanja ustvarjajo patološki medsebojni odnosi, incest, očetomor, pokvarjenost Rimokatoliške cerkve. Same aktualne teme, s katerimi se neumorno ukvarjamo tudi še dve stoletji kasneje.
Junaki te mračne zgodbe so zraven oseb tudi principi. Igra je polna pretokov nasprotij, ki se krvoločno borijo vsak za svoj obstoj; dobro se opogumlja proti slabemu, staro ugonablja mlado, osebno se zoperstavi institucionalnemu.
Glavno vlogo odigra grof Francesco (Uroš Smolej), tiran in mučitelj svoje družine, ki nazdravlja smrti lastnih sinov. Edina, ki se upre, je hči Beatrice (Jana Zupančič), ki jo grof »iz očetovske ljubezni« kaznuje s posilstvom. Vrhunec tragedije je dekletova reakcija in umor krvoločnega očeta. Romantični karakter hkrati izkaže tudi protest zoper pokvarjeno papeško vladavino; ta odpušča zločine le tistim, ki si jih lahko odkupijo in Cerkvi v zameno za grehe dajo denar, gozd ali posestvo.
Kljub tematiki je bila prva slovenska uprizoritev Cencijevih sočna. Izpiljeni kostumi so se ubrano dopolnjevali s polikano sceno, na kateri so se prepletali elementi doslednega minimalizma z gigantskimi podrobnostmi. Posebno zgovoren jezik je v predstavi govoril red, ki se je stopnjeval z zapleti in dosegel vrhunec v svinjariji brez primere, moralnih, estetskih in humanih razsežnosti.
Na delu so bili tokrat izvirni režiser Diego de Brea, ki je poskrbel tudi za sceno in glasbeno opremo. Ob Smoleju in Zupančičevi so zaigrali Bernarda Oman, Lotos Vincenc Šparovec, Jure Henigman in Milan Štefe.
Delo je čakalo na prvo javno uprizoritev sto let, dodatnih sto, da ga lahko podoživimo tudi pri nas, in upajmo, da ne bo potrebno čakati naslednjih sto, da bomo dojeli razsežnosti njegovega sporočila.
