V Mestni knjižnici Izola že nekaj let uspešno deluje bralni klub Kira knjiga. Vodita ga Ksenija Orel in Diana Pungeršič. Ksenija Orel je dokončala študij italijanskega jezika in književnosti. Po uspešnem obdobju poučevanja italijanščine na šolah in jezikovnih tečajih je pristala v Mestni knjižnici Izola. Tu že skoraj 15 let predano skrbi za nemoteno delovanje Središča za samostojno učenje in Borze znanja, organizira in vodi literarne večere, različne druge prireditve in delavnice za odrasle in otroke, prevaja in opravlja še vrsto drugih del. Uspešno sodeluje s posamezniki, ustanovami, šolami in vrtci. Diana Pungeršič je literarna kritičarka, moderatorka in književna prevajalka iz slovaščine in češčine. Pred šestimi leti je po študiju slovenščine, slovaščine in sociologije kulture končno hotela prijeti sonce in tako pristala v Izoli. Očarana nad lepoto obale ostaja tu.
Diana, kako ste prišli na idejo za bralni klub?
Kot literarna kritičarka in prevajalka precej časa preživim v družbi knjig. To je zelo intenzivno, vendar intimno druženje, na štiri oči z liki oz. avtorjem. Od nekdaj pa sem se o knjigah rada pogovarjala tudi z drugimi, vendar za to prav veliko priložnosti ni. Po nekem pogovoru s prijateljico iz Slovaške, ki je zato ustanovila kar lastno »zasebno« bralno skupino, sem začela razmišljati, da bi tudi sama želela sodelovati v kakšnem bralnem krožku. Ker ga v Izoli nisem našla, se mi je v glavi počasi rodila ideja, da bi ga ustanovila kar sama. In kje druge, če ne v knjižnici? Lepega poletnega dne pred dvema letoma sem se zaklepetala s Ksenijo Orel iz Mestne knjižnice Izola, ki mi je navdušeno pripovedovala o delovnem obisku reške knjižnice, kjer da imajo številne bralne klube. Ni bilo treba veliko besedi, da smo septembra 2015 že organizirali prvo srečanje BK KIRA KNJIGA.
Kako ste izbrali ime Kira knjiga?
S Ksenijo sva se zavedali, da morava bralnemu klubu nadeti ime, saj bo tako bolj prepoznaven, z dobrim imenom pa bova nemara tudi lažje navdušili potencialne bralce, da se nam pridružijo. Kar nekaj časa sva tuhtali, potem pa se je Ksenija spomnila, da bi ga obarvali malo po primorsko, da še bolj pritegne. In je res, se je že marsikdo obregnil, češ to pa ni knjižno. J
Pri BK torej sodelujeta s Ksenijo Orel. Kako sta se našli in kako poteka vajino sodelovanje?
Spoznali sva se v MKI, kamor sem se kot prišlekinja na Obali redno zatekala. Sodelovati sva, kot rečeno, začeli zelo spontano. Mislim, da sva zelo usklajen tandem. Ona skrbi za, recimo temu, tehnično izvedbo Kire knjige, kar zajema celotno promocijo, obveščanje, pripravo prostora in sploh vso organizacijo, vključno z oblikovanjem in prevodom vabila. Jaz pa sem predvsem vsebinka, izbiram knjige, pišem vabila, bralne iztočnice, vodim srečanje.
Kako so za BK izvedeli bralci, bralke? Sta jih sami poiskali in nagovorili, so izvedeli za bralna srečanja kako drugače (mediji, splet, od prijateljev…)?
Naša srečanja poskušamo »oglaševati« po čim več kanalih, tako v lokalnem časopisju, po radiu, spletnih medijih kot na občinskem portalu. Ksenija, ki dela v knjižnici, seveda tudi ustno doseže precejšen krog. Sicer pa je reklama pomembna ne le za tiste, ki pridejo na srečanje, temveč tudi vse tiste, ki tako dobijo kakšen dober bralski namig.
Kako izberete knjige za branje?
Veliko pozornost namenjam kakovostnim sodobnim slovenskim avtorjem, ki morda v poplavi uspešnic preprosto ne pridejo do bralcev. Nekaj je tudi prevedenih knjig, pri čemer se izogibam anglo-ameriškim prevodom in poskušam predstaviti tudi književnosti drugih evropskih držav ali celo celin. Izbiram knjige, ki praviloma izzivajo naše predstave o življenju.
Knjige za branje izberete sproti, po navdihu, imate pripravljen seznam že za več mesecev ali leto v naprej, prisluhnete željam bralk in bralcev ali še kako drugače?
Ker smo se prijavljali na razpis, smo morali vse knjige določiti vnaprej, vendar tu pa tam kakšno knjigo tudi zamenjam, kadar najdem primernejšo na primer. Kdaj tudi ustrežem željam, seveda. J
Koliko ljudi navadno pride na vaša srečanja?
Kot velika prednost bralnega kluba se je pokazala pestra starostna struktura udeležencev, ki jo uokvirjata generacija tridesetletnikov na eni strani in osemdesetletniki na drugi, s čimer je bralni klub dejansko postal tudi prostor živahnega medgeneracijskega dialoga. KIRA KNJIGA ima sicer poleg rednih udeležencev, vrtimo se okrog številke deset, tudi precej »dopisnih« članov, ki se zaradi takih ali drugačnih razlogov v živo ne morejo sestajati, a zato vestno spremljajo naše objave, z nami sproti berejo in se nam tudi telefonsko ali po elektronski pošti javljajo s kakšnimi povratnimi informacijami. Pri čemer velja izpostaviti, da naš bralni klub geografsko pokriva celotno obalno območje, na srečanja prihajajo bralci iz celotne Obale. S čimer očitno zapolnjujemo veliko vrzel v negovanju bralne kulture na območju, kjer je pomen branja tudi zaradi uradne dvojezičnosti in sobivanja več različnih jezikovnih in kulturnih skupin še toliko večji. V teh okoliščinah nas tako vodi tudi temeljno zavedanje, da branje leposlovja ne le bogati besedni zaklad in izboljšuje pisno kompetenco in registre izražanja, temveč predvsem krepi človekovo senzibilnost za drugost in drugačnost ter s tem pripomore k večjemu sožitju in medsebojni strpnosti.
Kako srečanja potekajo?
Sproščeno. To je glavno vodilo. To niso šolske ure, ampak debata o življenju. Knjige so življenje in o njem in vseh njegovih skrivnostih se pogovarjamo. Jaz zastavim otvoritveno vprašanje, potem pa izmenjava mnenj steče kar sama od sebe. Pogosto pa tudi kakšna bralka komaj čaka, da nas povpraša o tem in onem, kar jo je pri knjigi najbolj vznemirilo.
Uvodoma ali pa na koncu pogosto preberemo tudi pesem, ki jo lahko vnaprej določen bralec izbere sam ali pa s posebnega predlaganega seznama. Moja skrita želja namreč je, da bi to med bralci precej zapostavljeno literarno zvrst vsaj malo detabuizirala, demistificirala ter ponudila zgled, kako lahko pesem postane naša vsakdanja spremljevalka. Tista, ki nas nemara še najmočneje senzibilizira za drugačne načine bivanja in sploh spodbuja k večji bivanjski razprtosti.
Članice knjigo najprej preberejo, nato se na srečanju o njej pogovarjate. Verjetno vsebino knjige vsak bralec doživlja po svoje. V pogovoru morda pride na dan marsikaj zanimivega, tudi osebne izkušnje udeleženk srečanja…
Seveda, vedno ko govorimo o knjigi, pravzaprav govorimo o sebi, o lastnem doživljanju. In naravnost fascinantno je, kako različno je lahko naše dojemanje stvari. Na srečanjih se nam to potrdi vsakokrat znova. Nek dogodek lahko neki bralec interpretira kot tragičen, drugi komičen, tretji pa brezvezen. J Zato mene potegnejo take in take zgodbe, nekoga drugega pa drugačne. Pač glede na naše izkušnje, želje, potrebe, življenjska obdobja, stanja … Včasih so zato debate prav žgoče.
Na ta način, ob izmenjavi mnenj v pogovoru, lahko na knjigo pogledamo tudi z zornega kota nekoga drugega…
Prav to je namen bralnega kluba, odpiranje, poglabljanje interpretacij. Bralni klub ima pomembno poslanstvo, saj bralcem skozi dialog, soočenje mnenj o prebranem pomaga prodreti pod površje fabule. Na srečanjih sleherno bralno izkušnjo s tem, ko prisluhnemo sobralcu, nujno poglobimo, razširimo, kontekstualiziramo, poosebimo. Naše debate so tako iz srečanja v srečanje bolj lucidne in kompleksne, udeleženci pa so se doslej tudi že dodobra otresli morebitne začetne zadrege in vedno bolj artikulirano in argumentirano izražajo svoja stališča. Nekateri si tudi vestno vodijo bralne dnevnike, večina si za srečanje pripravi svoje priljubljene odlomke, citate in prebrano dejavno povezuje z življenjem, lastnimi izkušnjami in tudi drugimi prebranimi knjigami. Zaradi razpravljalnega žara so naši večeri tako pogosto precej daljši od predvidene ure in pol.
Vseeno pa imate najbrž tudi načrt ali način, kako pogovor voditi?
Pred srečanjem si zamislim približen potek ali pa vsaj teme, iztočnice za pogovor. A pogosto me bralke tako presenetijo s svojimi uvidi, da prvotni plan povsem odpade. Takrat je debata v bistvu najboljša. Sicer pa pazim, da se vedno znova vračamo k izhodišču, torej besedilu. Pri tem so nam v veliko pomoč odlomki, ki si jih vsak bralec označi in jih potem na glas preberemo in se o njih pogovorimo.
Ko se dogovorite, katero knjigo bi brale v času do naslednjega srečanja, pa verjetno tudi svetujete, kako naj berejo, na kaj naj bodo pozorne…?
Drži, besedilo poskušam vnaprej malo približati, pripraviti teren s kratkim opisom in iztočnicami. A bralna navodila so lahko dvorezen meč, marsikoga spominjajo na šolska berila, zato so neobvezna. Bralci jih lahko povsem zanemarijo. Bistvo se tako in tako izkristalizira potem v pogovoru.
Nekajkrat je BK pripravil tudi literarna srečanja. Udeležila sem se srečanja z mlado pisateljico Anjo Mugerli. Pogovor z njo ste vodili suvereno, kot poznavalka književnosti, sproščeno in zdelo se mi je, kot da bi imeli kot literarna kritičarka tudi nekak vpogled v dušo pisatelja… Se v tem zadnjem motim ali je res?
Vzporedno z bralnim klubom KIRA KNJIGA se je rodila tudi njena dvojčica KIRA KNJIGA V ŽIVO, ki je bila zamišljena kot dopolnitev bralnemu klubu v obliki niza literarnih večerov z domačimi (ne le lokalnimi) vrhunskimi literati. Slovenske knjige smo namreč želeli približali tudi po človeški plati. Knjižnica je bila v preteklosti vse prevečkrat primorana gostovati le ustvarjalce, ki so bili pripravljeni svojo literaturo predstaviti prostovoljno, s KIRO KNJIGO V ŽIVO pa želimo ta trend zaobrniti, čeprav JAK še ni prepoznal naše vizije kot vredne finančne spodbude. Kljub temu tudi KIRA KNJIGA V ŽIVO miga, le v precej skromnejšem ritmu od želenega. Poleg omenjenega gostovanja Anje Mugerli je velik pečat pustil tudi obisk Veronike Simoniti, Jureta Vuge in Vanje Pegana.
Težko pa bi rekla, da imam kak poseben vpogled v avtorjevo dušo, predvsem veliko spoštovanje do njihovega dela in ustvarjanja. Gotovo pa kot t. i. profesionalna bralka zelo hitro začutim dobro literaturo in morda v pogovoru lažje izpostavim prednosti.
V Arheološkem parku potekajo srečanja na temo antične literature. Zadnje srečanje je bilo zelo dobro obiskano…
Neverjetno. Letošnji poletni cikel štirih srečanj v Arheološkem parku je posvečen rimski književnosti. Res je, Senekova Pisma prijatelju Luciliju so, sodeč po udeležbi, postala letošnji poletni bralski hit. Izvrstna stoiška »biblija«, ki uspe človeka nagovoriti v takšni meri, kot so povedali nekateri bralci, da mu dejansko vzbudi željo po osebnostni rasti. Na naslednjih treh srečanjih nas čakajo še Satirikon, Dnevnik cesarja Marka Avrelija ter Zlati osel. Vsako od teh del po svoje razgalja takratno rimsko družbo in nudi nemalo bralskega užitka, bodisi v obliki humorja bodisi z življenjskimi modrostmi.
Če gre sklepati po lanskem letu, ko smo brali grška dela (Sapfino poezijo, Teofrastove Značaje, Aristofanovo Lizistrato in Stare grške bajke), potem se nam znova obetajo prava bralska razsvetljenja. Ko odpadejo predsodki, bralci v teh delih presenetljivo zlahka odkrivajo pojave sodobnosti.
Kaj nam antična literatura lahko danes pove o človeku, o smislu in namenu našega življenja?
Predvsem to, da se človek v svojem bistvu skozi tisočletja ni spremenil. Tako tudi ne njegov smisel in namen. Tudi oddaljena klasična besedila, ne glede na zvrst, lahko postanejo bralsko privlačna in navdihujoča, takoj ko se znebimo predsodka šolskega (obveznega) čtiva.
Poznate druge bralne klube in njihove izkušnje?
V ljubljanski mestni knjižnici imajo kar nekaj bralskih skupin, ki se na primer srečujejo tedensko. Vodja ene skupine mi je zaupala, da ima pogosto težave pri vzpostavljanju komunikacije med udeleženci. Takrat sem se zavedala, da smo v naši Kiri knjigi res že dosegli zavidljiv nivo, saj debata po navadi steče brez zavor.
Se vam zdi, da z bralnim klubom lahko širite bralno kulturo, vzgajate bralce, vzbudite ljubezen do branja kvalitetnih in morda zahtevnejših del?
Pri vzpostavitvi bralnega kluba Kira knjiga smo izhajali iz želje, da poglobimo posameznikove individualne bralne izkušnje, in sicer s soočanjem naših mnenj in doživljanj, enako pomembni izhodišči pa sta bili tudi širjenje kroga aktivnih bralcev in seznanjanje s kakovostno slovensko literarno ustvarjalnostjo. Prav zato so na našem bralnem seznamu v dobršni meri zastopana izvorno slovenska dela, po katerih, kot poročajo udeleženci, v poplavi medijsko podprtih komercialnih uspešnic sami ne posegajo (pogosto). Ravno bralne preference najbolj strastnih bralcev, ki mesečno preberejo celo goro knjig, dejansko pokažejo alarmantno stopnjo »spregledanosti« domačega leposlovja. A razveseljuje dejstvo, da so naša prizadevanja že zelo hitro obrodila sadove, pridobili smo nove bralce, celo občudovalce domačih književnih ustvarjalcev. Naj naštejem samo nekaj literatov oz. njihovih del, ki so prepričali tudi največje skeptike: Veronika Simoniti s Kamnim semenom, Mirana Likar Bajželj s Sobotnimi zgodbami, Stanka Hrastelj z Igranjem, Drago Jančar s To noč sem jo videl, Miha Mazzini z Otroštvom, Maja Vidmar s Tako se zaljubiš, Esad Babačić s Prihodi/odhodi, Jure Jakob s Hišami in drugimi prostimi spisi, Maruša Krese z Da me je strah? in Vsi moji božiči, Matej Krajnc z Gospo Goršičevo … in še bi lahko naštevali.
Predvsem pa naša Kira knjiga bolj kot na kvantiteto stavi na kvaliteto branja!
Ste kdaj razmišljali, da bi imeli bralni klub za najstnike? Ti so kar nekako izvzeti iz vsake ponudbe… Poskrbljeno je za najmlajše, za otroke, za starejše, za mlade pa kakor da nihče nima posluha in so prepuščeni sami sebi in težavnemu mladostniškemu iskanju lastne življenjske poti.
Najstniki so najbrž najbolj zahtevna bralska skupina. To obdobje človekovega razvoja je izjemno turbulentno in praviloma branju ni naklonjeno. Tako statistike. Ampak največji odpor je hkrati tudi največji izziv. Knjiga je zmeraj izvrstna podlaga za načenjanje občutljivih, tabujskih tem, s katerimi se odraščajoči mladostnik hočeš nočeš srečuje. Na srečo imamo na voljo vedno več kakovostne literature za najstnike, pravzaprav tudi sama trenutno prevajam eno tako iz slovaščine in se vživljam ne le v govorico najstnikov, temveč predvsem v njihovo občutljivo in ranljivo psiho, ki pa se navzven dela herojsko. Vodenje najstniške skupine je gotovo zelo odgovorno in zahtevno početje, ki bi se ga pa tudi z veseljem lotila.
Menda BK sodeluje tudi z JAK. Na kakšen način?
JAK finančno podpira naša srečanja, ki so pred tem delovala na prostovoljni bazi. Naš projekt je bil izbran na dveletnem razpisu bralna kultura 2016-2017. Podpore smo zelo veseli, saj nam je omogočila kontinuirano srečevanje, natisnili pa smo tudi nekaj promocijskega materiala, celo kupili vrtno opremo, da lahko v toplejših mescih sedimo zunaj.
Kaj vam osebno pomeni vodenje tega BK?
Najprej veliko zadovoljstvo in privilegij, da se lahko družim in pogovarjam s tako pronicljivimi in iskrenimi sobralci. Gotovo pa je to tudi moj droben poskus, kako nekaj »vrniti« kraju in ljudem, ki so me tu tako toplo sprejeli.
Kakšne načrte imate za prihodnost BK in tudi sicer?
Kako že gre? »Naj traja, naj traja …« Da se bomo še naprej srečevali ob dobrih knjigah, v plodoviti izmenjavi mnenj. Sicer pa poskušam živeti za ta trenutek. J
Bi želeli še kaj dodati?
Hvala vam za izčrpna vprašanja in vso pozornost.
In seveda, drage bralke in bralci, prisrčno vabljeni, da se nam v MKI pridružite na srečanjih Kire knjige, ki potekajo na vsake tri tedne, v poletnih mesecih pa vsak drugi teden v Arheološkem parku Simonov zaliv.
Diana, hvala za pogovor in vse dobro v osebnem življenju in pri širjenju ljubezni do literature!
Pogovarjala se je Špela Pahor
