Ali starši od svojih otrok zahtevamo preveč, če jih začnemo učiti brati že pri treh letih ali še prej? Če se otrok začne učiti brati šele pri šestih letih, je to prepozno, meni Glenn Doman, ustanovitelj ameriškega inštituta za doseganje človeškega potenciala (The Institutes for The Achievement of Human Potential – IAHP), ki je leta 1963 izdal knjigo How To Teach Your Baby To Read (Kako naučiti otroka brati). »Majhni otroci se ne le zlahka naučijo brati, ampak to celo radi počnejo,« je zapisal ustanovitelj inštituta na njihovi spletni strani (www.iahp.org).
Veliko zanimanja za hitro učenje, a tudi veliko kritik
Inštitut je neprofitna organizacija, ki se od leta 1955 ukvarja s programi poučevanja in z izdajanjem literature, s katero bi se naj izboljšal nevrološki razvoj ‘normalnih’ otrok ter otrok z možganskimi poškodami. Je pa njihov način dela podvržen številnim kritikam drugih strokovnjakov, predvsem pediatrov, ki menijo, da njihova teorija in praksa temeljita na preveč poenostavljeni teoriji razvoja možganov, ki ni podprta z medicinskimi dokazi.
Glenn Doman pravi, da je nekaj najlepšega, če mama ali oče učita otroka brati. Meni, da je lažje naučiti brati dvoletnega otroka doma kot pa šestletnega v šoli. Otroci so v predšolskem obdobju zelo radovedni in se radi učijo, zato se z veseljem učijo tudi brati. Takšne so vsaj dolgoletne izkušnje z več tisoč starši in njihovimi otroki, ki so delovali po principih inštituta. Formalno organizirano učenje branja se začne šele pri 6 ali 7 letih, torej ob vstopu v šolo, kar je po njegovem mnenju prepozno. Že dojenčki so lingvistični geniji, ki se do treh let naučijo govoriti materni jezik, zakaj se ga ne bi naučili še brati. Pri 6 letih se namreč zmožnost lahkega in naravnega učenja končuje. Zato je veliko lažje naučiti brati triletnega otroka kot šestletnega, meni Doman.
Učenje črk ni začetek branja
Tudi prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na oddelku za psihologijo FF, pravi, da je začetek sistematičnega opismenjevanja otrok v 2. razredu devetletke, torej ko so otroci stari od 7 do 8 let, za večino otrok prepozen. »Poznano je, da so otroci že mnogo prej (zaradi okolja, v katerem živijo) motivirani za učenje črk in branje (risanke, računalniki, reklamni plakati itn.), zato je pomembno, da to občutljivo obdobje izkoristi šola tudi za sistematično opismenjevanje – torej v 1. razredu.« Na tem mestu moramo poudariti, da novejše teorije v razvojni psihologiji ne razumejo, da je učenje črk začetek branja. Začetek zgodnje pismenosti sega razvojno zelo daleč, in sicer v prve socialne interakcije med dojenčkom in starši, sledi zelo pomembna faza govornega razvoja malčka in otroka v predšolskem obdobju. »Torej, če na tak način opredelimo začetek učenja branja, potem so pomembna prav vsa leta oziroma vsi meseci v celotnem predšolskem obdobju,« odgovarja Marjanovič Umekova na vprašanje, kdaj je, glede na razvoj, otroka najbolje učiti brati. Zgoraj omenjeni ameriški inštitut pa razume učenje branja v ožjem smislu, torej učenje besed. Branje moramo torej razumeti širše: ne gre samo za to, da se otrok uči črk in besed, ampak gre najprej za vstop malčka v simbolni svet: razumevanje besed, likovnih izrazov, namere drugih ljudi – vse to je začetek opismenjevanja, ki se začne že v otrokem prvem letu življenja. Tako predopismenjevanje morajo razvijati tudi vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcih. Naj naštejemo nekaj dejavnosti predopismenjevanja: dejavnosti za spodbujanje govornega izražanja in govornega razumevanja, dejavnosti, ki omogočajo otroku vstop v simbolni svet (simbolno likovno izražanje, domišljijske igre), otroške knjige, revije, obiskovanje lutkovnih predstav, skupno branje, pogovarjanje. In ker se v prvih treh letih otrokovega življenja vzpostavljajo številne nove nevronske povezave, je pomembno, da je malček deležen zgoraj omenjenih vzpodbud iz okolja. Ustrezne dispozicijske podlage namreč ima vsak otrok, ali jih bo razvil ali ne, pa je odvisno od vzpodbud iz okolja.
Napiši na veliko MAMA in ponavljaj
Pa se vrnimo nazaj na ideologijo poučevanja ameriškega inštituta. Poglejmo si konkreten primer, kako naj starši učijo brati svojega dvoletnega otroka.
Mama (na vlogo očeta večkrat pozabijo) naj na velik bel list napiše besedo, npr. MAMA, in otroku ta bel list pokaže dva- do trikrat na dan pet dni zapored. Ob tem naj ga ne sprašuje, kaj je napisano, ampak mu z veselim glasom jasno in glasno pove, da se tako napiše ‘mama’. Ker so možgani zmožni hitrega pomnenja, si bo otrok kmalu zapomnil, kaj piše na papirju. Enkrat bo presenetil in sam povedal, kaj piše. In tako nadaljujemo z vsakdanjimi besedami, s katerimi se je otrok že srečal in jih pozna. Pomembno pri vsem tem pa je, da besede izgovarjamo jasno in glasno, da se ponavljamo in da jih zapišemo dovolj na veliko. Pri učenju lahko zelo pomagajo doma narejene barvno poslikane knjigice s fotografijami vseh aktivnosti, ki jih otrok počne čez dan. Vzporedno z organiziranim učenjem branja pa mora potekati tudi samo branje staršev. Starši naj svojim otrokom berejo poezijo, prozo, drame ter tako bogatijo njihov besedni zaklad in dojemanje jezika. Tudi Marjanovič Umekova je mnenja, da je treba otrokom začeti brati že v prvem letu starosti. Spodbujati ga moramo k rabi govora v različnih funkcijah, h govornim igricam, interpretaciji slikanic, svojih risb, vrstniški komunikaciji, vse to je osnova, ki omogoča enostaven prehod v branje v ožjem pomenu besede. Tako starejše kot novejše študije kažejo, da se ti otroci hitreje opismenijo, berejo z večjim užitkom in prebrana besedila tudi bolje razumejo.
Prilagoditi hitrost učenja branja
Če ste opazili, se teorija poučevanja na inštitutu še v nečem razlikuje od sistematičnega opismenjevanja. Kot se spomnite, se v šolah najprej naučimo črke abecede ter kako se zapišejo, šele nato začnemo iz teh črk sestavljati besede. Učenje branja po sistemu tega inštituta pa temelji na preprostem pogovoru z otrokom, kjer se posameznih črk sploh ne učiš. Ljubica Marjanovič Umek meni, da so za opismenjevanje primerni različni pristopi. Pri tem ni ključno, ali uporabljamo analitični ali sintetični pristop, temveč ali je otrok imel možnosti, da je v zgodnejših obdobjih razvijal predbralne in predpisalne zmožnosti. Ker pa vsi otroci nimajo enakih vzpodbud, mora biti hitrost učenja branja prilagojena različnostim otrok. »Tistemu delu otrok, ki ob vstopu v šolo že bere posamezne besede ali kratka besedila, je treba nujno omogočiti nadaljevanje od tam, kjer so, in jih ne vračati nazaj na učenje posameznih črk,« meni Marjanovič Umekova. Raziskave bralne pismenosti približno 10 let starih otrok kažejo, da otroci na ravni povprečja v bralni pismenosti niso slabi (v primerjavi z vrstniki iz drugih držav), vendar so še vedno prevelike razlike med otroki glede na izobrazbo staršev.
