A journey of a thousand miles begins with a single step.
(Lao Tzu)
Na izhodiščni točki v Saint Jean Pied de Portu v Franciji mi je bilo popolnoma nepredstavljivo prehoditi dobrih 25 kilometrov na dan, kaj šele nekoliko manj kot 800 kilometrov v enem mesecu. Takrat sem se zavestno odločila, da je bolje, če o kilometrih nekaj časa ne premišljujem preveč. Že prvi pohodni dan nas je čakal prvi večji vzpon. Knjige pravijo, da je ta eden izmed težjih. Nekaj časa smo grizli kolena, vendar je bilo vredno truda, saj je bil na vrhu naš trud poplačan. Kamorkoli je segal naš pogled, se je raztezal prečudovit razgled na mogočne Pireneje. Tisti dan je celo rahlo deževalo, zaradi česar so se meglice počasi dvigale nad zelenim gozdom. Na vrhu planote so ležerno poležavali konji, le nekaj metrov proč od njih pa so sedeli romarji, ki so sedli k zasluženi malici.
Na Camino me je povabila moja mami. Pred tem nisem nikoli razmišljala o tovrstnih potovanjih. Toda bolj kot potovanje po Španiji je Camino potovanje vase. Tudi sicer sem mnenja, da so potovanja odlična priložnost za spoznavanje samega sebe, na Caminu pa je situacija še nekoliko bolj specifična. Spoznavanje krajev, skozi katere potuješ, je drugačno kot sicer. Tokrat niso bila toliko pomembna glavna mesta in njihove oblegane ulice s čim večjim številom ljudi in trgovin. Najbolj me je očarala spokojnost malih vasic. V eni izmed takih malih galicijskih sem dobrih sto kilometrov pred Santiagom srečala prijateljico, ki je nisem videla že nekaj dni, in sem se prav tisti dan spraševala, kje in kdaj se bosta najini poti ponovno križali. V vasi ni bilo poleg cerkve, nekaj hiš, prenočišča za romarje in improviziranega bara pod mogočnim drevesom čisto nič drugega in verjamem, da je majhnost kraja veliko pripomogla k najinemu ponovnemu srečanju.
Camino me je zanimal tudi zato, ker pot poteka po severnem delu Španije. Na Španijo me vežejo močne prijateljske vezi. V Navari in Galiciji sta doma dve moji boljši prijateljici, ki sem ju spoznala na izmenjavi v Nemčiji. Z eno izmed njih sem se celo uspela srečati in skupaj sva prehodili enodnevno etapo. Spoznavanje njunih pokrajin je tako pomenilo spoznavanje njune kulture in odkrivanje lepot njune države, kljub temu da sem rumenim puščicam sledila brez njiju. Rumene puščice so nam nenehno kazale pot proti Santiagu, za njihovo obstojnost pa skrbijo prijatelji poti svetega Jakoba. Tudi če s seboj ne bi imela vodiča, bi se lahko brez težav znašla na poti. Rumena puščica tako pomeni »nadaljuj v tej smeri« in menim, da odlično ponazarja simboliko življenja. Vedno je potrebno iti naprej in se premikati proti cilju. Pot bo vsakemu posamezniku prinesla nekaj drugega, prav tako pa bo njene kilometre premagal različno hitro. Vendar pa to ni pomembno. Pomembno je, da pot nadaljujemo in da se na njej spoznavamo in učimo.
Že mesec dni pred odhodom sem se pripravljala na pot. Skoraj vsak dan sem hodila uro ali dve čez bližnje polje na sosednji grič, med vikendi pa sem se vsaj enkrat povzpela na Šmarno goro. Ker me je zanimalo, kako je v enem kosu prehoditi razdaljo 21 kilometrov, sem se odpravila na pohod po Krpanovi poti. Tako sem preizkušala svojo obutev in hkrati vzdržljivost. Iz spoštovanja do Camina sem želela biti vsaj malo fizično pripravljena na vsakodnevno hojo, saj nisem hotela, da me moja nepripravljenost oropa (pre)izkušnje Camina. Moj Camino se je tako začel že mnogo preden sem zagledala prvo rumeno puščico.
Camino de Santiago oziroma pot svetega Jakoba je bila nekdaj predvsem romarska pot, danes pa se ljudje zanjo odločajo iz popolnoma različnih vzrokov. Nekateri se nanjo odpravijo iz športnih vzgibov, saj jih zanima, ali zmorejo v mesecu dni prehoditi razdaljo 798 kilometrov. Spet drugi Camino vidijo predvsem kot čas, ki ga bodo posvetili razmišljanju o sebi. Nekateri se za Camino odločijo, da bi spoznali ljudi, spet drugim je Camino mašilo časa. Toda na koncu je Camino predvsem nepozabno doživetje.
V dobrem mesecu, kolikor povprečno traja romanje do Santiaga, si lahko zelo povezan z zunanjim svetom, lahko pa ga poskušaš izklopiti. Prve dni je bila potreba po uporabi interneta in povezovanju s prijatelji iz domovine precej prisotna, nato pa je ta potreba počasi izginila in je v ospredje stopilo povezovanje z ostalimi romarji. Bližje kot je bil Santiago, bolj smo se zavedali, da se naša skupna pot končuje, hkrati pa je bil tudi vedno bolj prisoten občutek povezanosti in skupnosti. En mesec nam je bilo pomembno samo to, da smo lahko naslednje jutro vstali in nadaljevali pot.
Utrinek s poti: »Vsak dan začne Camino v tem času [konec aprila] okoli 100 ljudi. Etape delamo približno istočasno, tako da se kar poznamo in smo »mini familija«. Se pozdravljamo z »Buen Camino!« in se pogovarjamo v polomljeni angleščini, nemščini in španščini«.
Vsak hodi svoj Camino. Čeprav se na pot podaš v dvoje, je tvoj Camino drugačen od Camina tvojega sopotnika. Vsak goji svoja pričakovanja in priložnosti, ki jih Camino ponuja, izkoristi po svoji presoji. Sama sem se na mamino povabilo odzvala v želji po spoznavanju različnih ljudi in spoznavanju same sebe. Decembra sem diplomirala in se odločila, da se, preden se podam na pot službenega življenja, še nekoliko potikam po svetu in si vzamem nekaj časa, da odkrijem, kdo sem in kam grem. Camino je tako pomenil konec brezskrbnega pohajkovanja in vstop v obdobje odraslosti.
Na Caminu ugotoviš, kako malo materialnih stvari potrebujemo za preživetje. S seboj sem nosila dve majici s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, topel flis, ene dolge pohodne hlače in dvoje pajkice, tri pare nogavic, vetrovko, pelerino in tri kose spodnjega perila. V moj nahrbtnik je nato spadala še mala toaletna torbica, sandali za preobuti, vodič po Caminu, knjiga, baterija, mali nožek in še nekaj drugih malenkosti, za katere sem menila, da mi bojo pomagale premagati teh osemsto kilometrov. S seboj nosiš tisto, kar se ti zdi vredno nositi. Brez nepotrebne navlake. Ta te samo ovira in otežuje hojo. Kilogram več ali manj v nahrbtniku se namreč takoj pozna. Kakšna prispodoba (in lekcija) za življenje, ko menimo, da brez mnogih materialnih stvari res ne moremo živeti. Čeprav sem imela s seboj malo oblačil, ne morem reči, da je bilo premalo. Včasih je bilo samo utrujajoče vsak dan prati in upati, da se bo posušilo do naslednjega dne.
Na poti nas je ujel dež in z njim tudi blato. Po blatu smo gazili v hrib in hkrati nenehno drseli nazaj v dolino. Blato me je takrat tako razjezilo, da sem popolnoma pozabila, zakaj sem se odpravila na Camino. Želela sem si samo še tuša in postelje. Pravijo, da je Camino prispodoba za življenje. O tem sem na poti večkrat premišljevala. V enem mesecu si nenehno prepuščen svoji volji. Volja je tista, ki te žene naprej. Tudi potem, ko imaš žulje, te bolijo ramena, želodec kruli od lakote, pripeka sonce ali brijeta dež in veter, vsak dan znova vstaneš in se odpraviš naprej. Nezmožnost nadaljevanja poti bi sama doživela kot poraz.
Utrinek s poti: »Če imaš nekaj kondicije, pot fizično ni tako zelo naporna. Bolj je naporen nahrbtnik. Ima 8 kg, vendar se zdi, da točno teh osem preveč. Žuljev še nimava. Imava srečo. Je pa pot naporna psihično. Vsak dan vstati okoli šestih in potem iti na pot, sobo deliti z več deset smrčači in smrdljivci … Hodiva okoli 5 do 8 ur dnevno. Odvisno od razdalje, terena in vročine.«
Prenočišča za romarje so ponavadi različno velike sobe z od 20 do 100 ležišči. Na tak način smo se učili potrpežljivosti, uvidevnosti in solidarnosti do drugega. Zvečer so se luči ugasnile ob deseti uri, množično prebujanje pa se je začelo ob šesti uri zjutraj. Bolj zgodnji pohodniki pa so se na pot odpravili celo pred sončnim vzhodom. Tak tempo življenja se na začetku zdi kar nekoliko krut, vendar se mu kmalu privadiš. Seveda so bili dnevi, ko nikakor nisem mogla odpreti oči in se mi je upirala misel na ponovno pakiranje, obuvanje čevljev in celodnevno hojo, vendar v resnici niti nimaš izbire. Če želiš priti na cilj, moraš vstati in se odpraviti na pot.
Dnevi na Caminu so brzeli z neverjetno hitrostjo. Čeprav sem dnevno štela prehojene kilometre in sledila našim premikom tudi na zemljevidu, cilj kar naenkrat ni bil več glavna motivacija. Pomembna je bila samo vsakodnevna hoja in trenutki, ki smo jih preživeli skupaj. Mislim, da se maja približno 100 ljudi na dan odpravi iz izhodišče točke proti Santiagu. Nekateri Camino delajo po etapah in hodijo samo ob vikendih, drugi se zaradi dopusta odločijo Camino prehoditi v dveh delih – možnosti je nešteto. Nekaj romarjev pa je tudi takih, ki Camino prehodijo v enem kosu. Ko se privadiš dnevne rutine in se vstajanje ob šesti uri zjutraj ne zdi več tako nečloveško, začneš občudovati pokrajino okoli sebe in se bolj zavedaš tudi ljudi, ki te obdajajo. Takrat se začnejo tkati prijatljske vezi. Bolj kot se je naša pot bližala koncu, bolj nam je bilo pomembno, da vemo, kje se kdo nahaja in ali ga bomo še videli.
Utrinek s poti: »Včeraj sem malo pregledovala fotke iz prvih dni in je sedaj filing čisto drugačen. Jutranje vstajanje je postalo navada, prav tako kot vsakodnevna večurna hoja«.
Prihod v Santiago je bil poln mešanih občutkov. Po eni strani me je prevevalo veselje, ker sem končno na cilju, po drugi strani sem se zavedala, da je popotovanja konec in da se bo moj tempo življenja ponovno vrnil v stare tirnice. Santiago ni veliko mesto, kar pomeni, da smo se pohodniki slej kot prej ponovno srečali. Sledili so objemi, poljubi in čestitke, da nam je uspelo priti na cilj. Naše oči so izžarevale neverjeten ponos in srečo, da nam je uspelo. Žulji, pripekajoče sonce, premočena oblačila, utrujenost, blato, bolečine v hrbtu – vse je bilo pozabljeno. Pomembno je bilo samo to, da nam je uspelo in da smo to lahko delili drug z drugim.
Camino me je tako ponovno (na)učil, da svet ni tako velik, kot se nam zdi, in da je vredno premagati več tisoč kilometrov, da ponovno srečaš starega prijatelja ali si podariš priložnost, da spoznaš nove ljudi in njihove zgodbe. Prav tako mi je Camino nenehno prišepetoval, da moramo biti v življenju potrpežljivi in da je potrebno tudi tvegati.
Kot pravi Paulo Coelho »lahko razumemo čudež življenja šele takrat, ko dopustimo, da se utelesi nepričakovano. Vsak dan nam je podarjen trenutek, v katerem lahko spremenimo vse, kar nas dela nesrečne«.
Morda ta sestavek ni toliko potopis, kot razmišljanje o vsem, kar se mi je zgodilo na poti, kajti bolj kot odkrivanje novega delčka sveta, je Camino odkrivanje in preizkušanje samega sebe.
