Zdaj uživam, ker mi ni treba nikamor po še kakšno izkušnjo. Jih imam v glavi, v vsaki celici svojega telesa. Še preveč. Zjutraj se zbudim, objamem vse svoje žene, potem otroke, pa tuje žene, Človeštvo, Svetlobo, Zvok, vse vidno in nevidno. No, predvsem sem v sebi. Pa me vseeno kdaj zvabi ven. En krog po stari Ljubljani.
Kar jo zagledam pri Zlati ladjici. Kot bi njeno sliko vedno nosil v sebi. Spogledava se na pet metrov. Odslovi prijateljici in se že drživa za roko. Niti še ne vem, kako ji je ime. Dušica. Moj bog, kako sem ji recitiral. Ketteja sem se spomnil še iz srednje šole, kar vrelo je iz mene …
čez mestni trg luna sanjava …
vodice šume in rosice prše
brez konca v broneno kotanjo …
Ona pa je požirala, požirala. V resnici oblačno, a nebeška ubranost. Ko sem ji šepetal, je poslušala, in ko je poslušala, sem ji šepetal.
Povabil sem jo na drink v Nostalgijo. Đin z vodko je naročila. Dvakrat. Sem plačal, tudi njeno, in se sprehodiva do obrobja mesta, kjer je imela doplex. Tisto sanjsko stanovanjce spodaj in zgoraj. Samo terase je imela čez 31,6 m2 s čudovitim razgledom podnevi. Zdaj pa je bila, pravim, oblačna noč.
Ko mi pokaže spalnico z vodno posteljo, mi tudi recitacij zmanjka. Tu je bil vihar. Žrebec v galopu. Ali ste gledali film V vrtincu? Pozabite! Kaj še. Orkan. Cunami. Poglejte na YouTube. Po pol ure na pol v angleščini strastno zakriči:
»Not ga daj!«
Zadihano, a mirno, kot da imam vse pod nadzorom, odvrnem:
»Saj ga imam že pol ure notri!«
Kot iz drugega sveta prihaja njen trepetajoč, negotov, iščoč glas:
»Notri ga ni!?«
Res, glej ga zlomka. Notri ga ni, zunaj ga ni. Malo pogledam naokrog. Je pa imela majhno poličko s štirimi knjigami. Zagrabim na slepo eno, kot da se je vanjo skril. Odprem. Kolikokrat se zgodi, da se ti prava knjiga odpre ob pravem času na pravi strani. Berem odstavek. Zjokala sva se od žalosti, kako je opisano strašno trpljenje dveh mladih zaljubljencev. Občutiva srečo, ker sva to lepoto opazila. Kolikokrat bereš in bereš in ničesar ne opaziš. Tu pa toliko pravega zlata v par vrsticah. Kalil Gibran, Zlomljena krila. Objeta, objokana, srečna zaspiva.
Zjutraj pa kot po najboljšem seksu, božajoči živobarvni pogledi, nežni ljubečezveneči šepeti. Ko je šla mimo mene pogledat, če je kava že, se me narahlo dotakne s prsti po vratu. To imam najraje. Velikokrat se me dotakne.
Jaz od takrat nisem več tako prepričan, da vem, kaj je seks. Pa ti?
