Cankarjev dom – Predihano

0
90

1. oktober 2014 ob 20. uri, Klub CD, 12, 6* EUR

 

 

Predihano – Zvokotok

Bojana Šaljić Podešva, avtorski večer

Iz časa v čas

 

Izvajalci:

Teja Saksida, sopran

Petra Stump, klarinet

Tomaž Lorenz, violina

Jerko Novak, kitara

Nina Prešiček, klavir

Luka Juhart, akordeon

Bojana Šaljić Podešva, elektronika

 

 

PROGRAM

1. Ranljivost, za solopevca in elektroakustični posnetek; točka v dvigalu, Teja Saksida, sopran, praizvedba

2. Abstinenca in Tiha glasba, za kitarista, violinista in elektroakustični zvočni part; Tomaž Lorenc, Jerko Novak

3. Mora, radiofonsko delo

4. Highway to Dadaab, klarinet in elektronika; klarinet Petra Stump, elektronika Bojana Šaljić P.

5. Abstinenca 2 za poljubni trio in odrskega tehnika;Teja Saksida, Luka Juhart, Nina Prešiček, Bojana Šaljić P.

6. Sij, klavir in elektronika; klavir Nina Prešiček, elektronika Bojana Šaljić P., praizvedba

7. Sekvoja na Slovenski, solo elektronika, praizvedba

8. Abstinenca 3: x/y/z/t, akordeon in elektronika; akordeon Luka Juhart, elektronika Bojana Šaljić P. praizvedba

9. Meditacija o bližini, akordeon in elektroakustični posnetek; Luka juhart, akordeon (studijski posnetek)

 

Poti iskanja mogočega načina bivanja umetnosti vodijo v navidez nasprotne smeri, ki jih umetnica vse čuti kot nujne: tiste, s katerimi se neposredno odziva na aktualno dogajanje v prostoru in času, ter tiste, kjer se lahko potopi v brezmejni ocean abstraktnega zvočnega jezika, kjer postanejo dogodki z materialnega površja samo migotajoč odsev neke počasnejše resničnosti. Obe plasti se v nocojšnjem programu prepletata; zgornja se manifestira skozi cikel neskladb Abstinenca, preostala dela pa raziskujejo načine za potapljanje v globine. Časovno prepleten je bil tudi njihov nastanek, ki oriše del poti bitja, umetnice, raziskovalke: k površju, pa spet globlje … Skladbe so dokumenti te poti, zato so tukaj podani njihovi izvirni komentarji.

 

Ranljivost (2014)

Biti tukaj in biti hkrati nekje tu spodaj …

 

Abstinenca in Tiha glasba (2012)

Abstinenca je družbeni hit, ki nam sugerira, da je mogoče živeti brez marsičesa. Brez Skice. Brez ministrskega resorja za kulturo. Brez plač. Brez upokojitve. Brez spoštovanja in etike.

Kot člen in član potrošniške družbe pravzaprav pozdravljam tisto plat te vsesplošne krizne zgodbe, ki me spodbuja k prevetritvi notranjega sistema uspešnosti in bogastva. Kaj je torej tisto, kar res potrebujem, in od česa lahko abstiniram? V materialnem smislu se lahko marsičemu odrečem. Ne morem pa abstinirati od svojega bistva, od svojih vrednot.

Abstinenco smo si izbrali. Ta čas pa je zmeraj na voljo neka druga resničnost, kot rezultat drugačnih odločitev vseh nas posameznikov.

Ta svet dvojnosti – tisti, ki se trenutno fizično manifestira in tisti drugi, človeku in planetu prijaznejši – v projektu simuliram skozi dvojno prizorišče dogodka. Namesto pričakovanega dogodka izvajalca uprizorita kratek gledališki performans, ki nemo izpričuje težnje v napačni resničnosti obtičalega človeka. Odsotna glasba, Tiha glasba, pa je ta čas na voljo v etru. V dvorani se zasliši zgolj v obrisih, ko izvajalca znotraj performansa poiščeta svojo frekvenco na radijskih tranzistorjih.

 

Mora (2008)

Zvok vs. besedilo. Zvočno gradivo skladbe Mora so odlomki iz istoimenske kratke zgodbe pisatelja Miloša Bartola. Mora je polbožansko bitje iz slovanske mitologije; bitje z mračne strani, ki pričaka popotnika v gozdu ter duši spečega. Dolgo sem se upirala, a Mora me je res potegnila vase, čeprav se ne istovetim z njeno žrtvijo: morda sem prej s tiste druge, hrupne strani, izmed ljudi, ki so (ali smo) del utečenega družbenega kolesja in se sami sebi zdimo boljši od tistih, ki mislijo, čutijo in delujejo drugače, ki nočejo ali ne zmorejo biti del istega gigantskega pogona.

Pri delu z besedilom sem se srečala z obširno problematiko. Poslušati je čisto drugače kakor brati, realni čas dogajanja ne dovoli ustvarjanja lastne interpretacije. Kako lahko gradim, naj bo to ilustrativni »hörspiel« kot ena skrajnost ali naj obravnavam zvočno gradivo povsem abstraktno – toda potem: čemu tekst z zgodbo? Kako je sploh mogoče ustvariti delo, pri katerem je pomembno razumevanje besedila, hkrati pa je še zmeraj tekst zgolj eden izmed uravnoteženih elementov (kompozicija, zvok …)? Kdo naj interpretira besedilo? Ali naj bo to ena oseba in s tem tvegam monotonost ali več oseb in tvegam izgubo intimnega občutka bližine?

Nazadnje sem se odločila, da se besedilo pojavlja v vlogi solističnega inštrumenta (konkretna raven obravnave besedila), ki potuje skozi različne prostore spletene iz tistih transformacij besedila, ki še zmeraj omogočajo prepoznavanje izvora (abstraktna raven obravnave besedila).

 

Highway to Dadaab (2011)

Svet danes:

Japonska:             19.000 žrtev potresa in cunamija

Grčija:                   14.000 ljudi je v vsakem trenutku v obtoku trgovine z belimi sužnji

Slovenija:             Vsaka 5. pretepena, vsaka 7. posiljena

Indija:                    12.600.000 otrok je prisiljenih delati za preživetje

Afriški rog:            13.300.000 ljudi na pragu smrti zaradi podhranjenosti,

                               med že umrlimi je 30.000 otrok, mlajših od 5 let

In tako naprej!

Dojemanje številk je vsekakor psihološki fenomen. Fasada, za katero skrijemo resnične ljudi, vsakega s svojo zgodbo. In večje, kot so številke, prej otopimo, kajti človekova duša je prešibka za sočustvovanje z vsem trpljenjem.

Včasih je bilo manj ljudi in domet informacij ožje usmerjen, torej je bilo tudi manjše zavedanje ekstremnih dogodkov. Toda živim danes; in kot za Prešernovega popotnika v puščavi so tudi zame spoznanja boleča, a nepovratna. Zato se želim soočiti z njimi, želim okusiti, kako globoko se lahko potopim v sočutje, ne da bi klonila pod težo podoživetih stisk. Želim najti način, kako osmisliti sobivanje s toliko trpljenja na planetu. Želim preseči občutek nemoči in odkriti svoj način pomoči.

Naslov se nanaša na množične migracije ljudi iz afriškega roga v begunsko taborišče Dadaab na kenijski strani kenijsko-somalijske meje ter na druge stiske ljudi na tem območju, ki so posledica vojne in suše. Skladba je nekoliko programska, pri čemer prevzema klarinet vlogo tistega, ki se sooča, objokuje in išče odgovore, skozi različne prizore neprijazne puščave.

 

Abstinenca 2 (2013)

Abstinenca je družbeni hit, ki nam sugerira, da je mogoče živeti brez marsičesa.

Kot člen in član potrošniške družbe pravzaprav pozdravljam tisto plat te vsesplošne krizne zgodbe, ki me spodbuja k prevetritvi notranjega sistema uspešnosti in bogastva. Ter k refleksiji o tem, skozi katere vrednote bi svoje družbeno okolje doživljala kot uspešno in bogato.

Abstinenco smo si izbrali. Ta čas pa je zmeraj na voljo neki drugi svet, kot rezultat drugačnih odločitev vseh nas posameznikov.

Skladbo posvečam Društvu slovenskih skladateljev.

 

Sij ali 8 zvočnih invencij (2012–14) poglablja moje raziskovanje koncepta bližine kot tistega odrešilnega elementa družbe, ki lahko preseže strahove, predsodke in poraja novo kakovost družbeno-socialnega delovanja. Elektronika je uporabljena decentno, zgolj kot vez med poslušalcem in subtilnimi spremembami klavirskega zvoka.

 

Sekvoja na Slovenski (2014)

… delovati tukaj, v tem utripu, ki teče na visokih obratih, in se hkrati hladiti s počasnostjo globin.

 

Abstinenca 3 (2014) nadaljuje niz del, ki se ukvarjajo s preizpraševanjem ustaljenih in samoumevnih atributov, kot so umetnost, umetnik, glasba, izvajalec-poustvarjalec. Razmerij med njimi ni mogoče opredeliti brez širšega konteksta, družbe. Skozi tokratno Abstinenco avtorica raziskuje zabrisane meje ustvarjanja in poustvarjanja ter skuša v procesu od ustvarjanja do izvedbe radikalno odvzeti čim več elementov, ki jih samoumevno štejemo v domeno skladatelja.

 

Dogodek pripravljamo v sodelovanju z Zavodom Sploh v okviru cikla Zvokotok, ki se posveča sodobni komponirani glasbi. Njegov namen je prostore ustaljenega institucionalnega umetniškega delovanja povezati s prostori dinamičnega delovanja nevladnih organizacij. Uveljaviti želimo neobremenjen prostor dialoga ter preseči umetno razmejitev med področji in prizorišči umetniškega delovanja.

 

O IZVAJALCIH

Akordeonist Luka Juhart je večkratni zmagovalec mednarodnih in državnih tekmovanj. Kot solist je nastopil z ansamblom Windkraft, z orkestrom SWR Baden Baden in Freiburg, s Škotskim simfoničnim orkestrom BBC, s Slovensko filharmonijo, z Reuttlingenškim komornim orkestrom … Kot cenjenega izvajalca zahtevnih partitur ga redno vabijo Radijski orkester ORF Dunaj, nemški Radijski simfonični orkester Saarbrücken, ansambel Avanture, orkester Mozarteum Salzburg, hamburška Državna opera. Izvedel je več kot trideset krstnih izvedb skladateljev Uroša Rojka, Vinka Globokarja, Eduarda Demza, Thomasa Larcherja, Klausa Huberja, Volkerja Heyna in drugih.

 

Violinist Tomaž Lorenc je kot solist, član Tria Lorenz in drugih komornih združenj nastopal na štirih celinah. V njegovem obsežnem repertoarju ima slovenska ustvarjalnost poseben položaj. Krstno je izvedel več kot sto domačih solističnih in komornih del. Za svoje umetniške dosežke je prejel tri nagrade Prešernovega sklada, dve nagradi Društva slovenskih skladateljev, Župančičevo in Betettovo nagrado, za pedagoške uspehe pa Škerjančevo diplomo.

 

Jerko Novak je vsestranski glasbenik, kitarist in ustvarjalec, prejemnik številnih nagrad. Solistično in v komornih zasedbah koncertira po več državah. Sodeluje s številnimi priznanimi glasbeniki, pa tudi s pisatelji, pesniki in igralci na literarnih večerih in radijskih oddajah. Kot skladatelj piše glasbo za gledališče in film, zlasti predan pa je najmlajši publiki, med katero že trideset let intenzivno živi njegova uglasbitev Mačka Murija.

 

Pianistka Nina Prešiček kot solistka in komorna glasbenica koncertira po Evropi in drugod ter je gostja na festivalih, kot so Ludwigsburger Schlossfestspiele, Varšavska jesen, Tribuna Beograd, Rio Cello Encounter … Kot predana izvajalka sodobne glasbe sodeluje s številnimi skladatelji ter uveljavljenimi domačimi in tujimi glasbeniki. Leta 2007 je v Parizu prejela štipendijo mednarodnega sklada Nadie in Lili Boulanger.

 

Teja Saksida je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala muzikologijo, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa solo petje, mdr. v razredu prof. Irene Baar. Bila je članica številnih slovenskih zborovskih zasedb (mladinskega zbora Veter, Komornega zbora Ave, vseh treh zborov RTV Ljubljana, dodatnega zbora ljubljanske operne hiše), KUDa C3, magičnega gledališča Serpentes in preloških tamburašev. Deluje kot umetniški vodja Stiškega kvarteta ter pomaga pri vodenju mladinskega zbora RTV Ljubljana in zbora Veter. Leta 2005 je kot spremljevalni klasični glas sodelovala v popevki, ki je na prireditvi Evrovizijska popevka zastopala Slovenijo.

 

Klarinetistka Petra Stump poučuje na Univerzi za glasbo na Dunaju. Med njenimi številnimi dosežki so: l. 2011 druga nagrada Concours Nicati za intreprete sodobne glasbe, l. 2006 naziv BA-CA umetnik leta 2006 in nagradna štipendija Paliano, l. 2005 nagrada pasticcio za zgoščenko »born to be off-road« (stump-linshalm), l. 2003 svetovna praizvedba ter izdaja zgoščenke s skladbo Rechter Augenbrauentanz Karlheinza Stockhausena.

 

Bojana Šaljić Podešva je skladateljica pretežno elektroakustične glasbe; ukvarja se z živo elektroniko, glasbenimi instalacijami in v iskanju izraza posega na druga umetnostna področja. Redno se predstavlja na mednarodnih prizoriščih (International Rostrum of Composers, IREM, Synthese Bourges, Art of Sounds, Slowind, ISCM Svetovni glasbeni dnevi). Prejela je več nagrad za koncertna dela, scensko in filmsko glasbo. V letih 2013–14 ustvarja kot rezidenčna štipendistka Berlinske umetnostne akademije (Akademie der Künste). www.bojanasaljic.si

 

Informacije: T (01) 2417 171 E primoz.kristan@cd-cc.si