Njegova rešitev za povrnitev nadzora nad tem, kar jemo, je konkretna in zelo preprosta: "Kupujte živila, ki prihajajo iz vaše regije, obroke si pripravljajte sami, hrane pa ne mečite v smeti." Prepričan je, da je korenita sprememba odnosa do osebnega zdravja, narave in širše skupnosti možna le prek ozaveščanja čim večjega števila ljudi. To je bil tudi eden od razlogov za ustanovitev organizacije Slow Food. Zaradi vloge pri oblikovanju te globalne mreže trajnostnih skupnosti ga je ameriška revija Time Magazine razglasila za "evropskega junaka", britanski časopis The Guardian pa ga je uvrstil na seznam 50 ljudi, ki lahko rešijo svet. Carlo Petrini ali Carlin, kot mu pravijo prijatelji, v ekskluzivnem intervjuju za Vivo razlaga, kje se je zalomilo v našem odnosu do hrane, kako proces globalizacije obrniti v prid človeku in zakaj je treba revolucijo delati z nasmehom.
Vaše prizadevanje za spreminjanja sveta je neločljivo povezano s pravico do hrane, ki jo opredelite kot dobro, čisto in pravično. Zakaj v središče sprememb postavljate prav hrano?
Hrana je osrednji element, iz katerega moramo izhajati, saj nam omogoča življenje. Vsi moramo jesti. Gre za primarno človeško potrebo, to, kako jo zadovoljujemo, pa ključno vpliva na kakovost našega življenja, zdravje planeta, porazdelitev sredstev, kakovost družbenih odnosov in ohranjanje biotske pestrosti. Zdaj je skrajni čas, da vsem ljudem priznamo pravico do dobre hrane, pridelane na način, ki naravnemu okolju ne povzroča nepopravljive škode.
Odgovornost za pravilne prehranske izbire je dandanes tako rekoč v celoti na plečih posameznika, potrošnika, na drugi strani pa veliki industrijski sistemi nemoteno rušijo vse pred sabo. Kateri so razlogi, zaradi katerih mora biti hrana oziroma njena pridelava politično vprašanje?
Izjava, da mora hrana znova postati osrednji predmet razmišljanja in delovanja, je zelo politična. Kategorija "potrošnik hrane" pravzaprav sploh ni kategorija, saj so lekcije, akcije in ukrepi, ki zadevajo prehrano, namenjeni celotnemu človeštvu. Zato so vsekakor politični. Sistem preskrbe s hrano, ki podpira živilskopredelovalno industrijo, in zaščita malih proizvajalcev – to sta dve alternativni viziji sveta. Razlika med njima odraža ideološko razlikovanje, zaradi česar je politična v najožjem pomenu te besede.
Kot potrošniki se nenehno srečujemo s prepadom med pravično ceno in tržno ceno posameznega izdelka, recimo česna. Če se zdaj navežemo na moč potrošniške izbire, zakaj je torej pomembno izbrati pravično ceno?
Poudariti moram dva pomembna vidika, ki se nanašata na to vprašanje. Prvič, za izdelek, ki je pridelan z najmanjšim možnim škodljivim vplivom na okolje in brez uporabe kemikalij, zaradi česar je zdrav, varen in okusen, je nujno plačati pravično ceno! Takšen izdelek mora biti cenjen. Prenizka cena pomeni, da kmetje in predelovalci za svoje delo niso prejeli pravičnega plačila, da je njihovo delo razvrednoteno. Zavedati se je treba, da to vprašanje ni omejeno samo na ceno, ki jo plačamo za posamezno živilo. Dobra in čista hrana, ki jo plačujemo po pravični ceni, nam zagotavlja boljše zdravje, to pa posledično pomeni splošno izboljšanje kakovosti življenja in tudi prihranek pri zdravstvenih stroških. Resnica je torej prav nasprotna od tega, kar se marsikomu kaže kot očitno: kupovanje hrane po višji, pravični ceni pomeni celo prihranek. In drugič, že sam koncept "tržne cene" je goljufija, kajti trg predstavlja živilsko industrijo, ki lahko prodaja po (pre)nizkih cenah zato, ker je invazivna ter ne spoštuje ne okolja in ne delavca.
Potrošniška navezanost na nizke cene hrane, zlasti v krizi, ki je za sabo potegnila tudi živilsko industrijo, je danes na preizkušnji. Krepi se zavedanje o pomenu kakovostne hrane za zdravje ljudi in trajnostne pridelave hrane za usodo planeta. Kako bi še dodatno spodbudili ta proces spreminjanja odnosa; z izobraževanjem potrošnika, izobraževanjem otrok, pritiskom na odločevalce? Ali nam lahko predstavite kak primer dobre prakse?
Vsekakor je glavno orodje izobraževanje, saj pripeva k ozaveščenosti o pomenu zdrave prehrane, kakovosti živil in trajnostni pridelavi. Pri tem najprej pomislim na enega od najuspešnejših projektov združenja Slow Food – projekt šolskega vrta. Z delom na vrtu otroci spoznavajo pridelke, rastejo skupaj s posevki in pri tem procesu pomagajo, zaradi česar se naučijo spoštovati hrano. Učijo se skozi igro in s kopanjem po zemlji, tako pridobljeno znanje pa navdušeno prenašajo na starše. Otroci, ki obdelujejo šolski vrt, o pridelavi in uporabi svežih pridelkov pogosto vedo več od svojih staršev, zato je njihova izobraževalna moč v primerjavi z odraslimi ogromna.
Seveda gospodarska kriza privede ljudi do tega, da se odločajo za ceneno hrano slabše kakovosti, vendar je nujno poudariti dejstvo, da je to lažen, navidezen prihranek, kajti zaradi uživanja take hrane lahko prej zbolimo, to pa je povezano z večjimi stroški. Če škode, ki jo industrijsko kmetijstvo povzroča okolju, niti ne omenjamo. Žal še vedno živimo v iluziji, da škode, ki jo s tem povzročamo okolju, ne bomo plačali mi, kar je usodna zmota. Uničevanje rodovitnosti tal s kemikalijami, onesnaževanje in izčrpavanje vodnih virov, povzročanje biološke in kulturne škode planetu – vse to so procesi, za katere že zdaj plačujemo precej zasoljeno ceno.
Globalizacija pa se dogaja tudi drugje. Dober primer je projekt Slow Food Terra Madre, svetovno gibanje, ki temelji na promociji ter spoštovanju lokalne proizvodnje in potrošnje hrane. Ali lahko primerjamo moč teh dveh globalnih procesov?
Osebno menim, da nima smisla razlikovati med različnimi globalizacijskimi procesi. Gre za enoten proces, katerega posledice se kažejo na različne načine in na različnih področjih. Poleg tega ne verjamem, da je smiselno ugotavljati, ali globalizacija prinaša več pozitivnih ali negativnih vidikov, morali bi le priznati, da obstaja in da gre za nepovraten proces. Na tej točki je pomembneje prepoznati in uporabljati orodja, ki nam jih ponuja. Dober primer je Terra Madre. Globalizacija nam omogoča boljšo komunikacijo, lažjo izmenjavo mnenj, predlogov, izkušenj, čustev, idej in praks. Kmetje v organizaciji Terra Madre so prepoznali to priložnost, kar je omogočilo oblikovanje mreže, ki ima zelo močan vpliv na našo stvarnost. Globalizacija je ena sama, naša naloga pa je, da iz nje potegnemo najbolje zase in za naš planet.
V Sloveniji slow food velja za privilegij elite, uživanje v dobri hrani pa za nekaj, kar je večini ljudi nedostopno. Užitek v hrani je torej reduciran na visoko ceno hrane. Kaj nam sporoča gibanje Slow Food?
Obtožbe, da smo elitni, nas spremljajo že vse od začetka, vendar so vse šibkejše. Napočil je čas, da dokončno odpravimo tovrstno razmišljanje, saj drugače ne moremo dojeti bistva Slow Fooda. Osnova naše filozofije je trdno in jasno prepričanje, da je kakovostna hrana pravica vseh ljudi. Ker govorimo o pravici, je to samoumevno v nasprotju s pojmom privilegija za bogate. Na drugi strani plačevati višjo ceno za dobro hrano pomeni kupovanje manjših količin, gospodarnejšo porabo in predvsem manj odpadkov. Po podatkih Evropske komisije v državah EU zavržemo 89.000.000 ton hrane na leto (179 kg na prebivalca), in če ne bomo ukrepali, se bo ta številka do leta 2020 povečala za 40 odstotkov – na 126.000.000 ton. Od teh odpadkov jih 42 odstotkov nastane v gospodinjstvih. Samo v Italiji smo lani zavrgli za več kot 11 milijard evrov hrane. Iz tega lahko potegnemo jasen sklep: če bi zmanjšali količino odpadkov, bi bila lahko boljša hrana dostopna vsem. Gospodarska kriza, ki na eni strani zmanjšuje delež proračuna za nakup hrane, je na drugi strani dobra priložnost, da izboljšamo svoje potrošniške navade. Od nas je odvisno, ali bomo priložnost prepoznali in jo izkoristili, vendar znova poudarjam, da je pravica do dobre hrane nekaj, kar mora veljati za vse.
Veliko smo govorili o obsegu problema, ki v marsikom poraja dvom, ali je sprememba sploh možna. Vi na to ne pristajate. Ko govorite o pravici, uporabljate besede, kot so lepota, skrb, ljubezen in spoštovanje. Zakaj ste prepričani, da lahko užitek v hrani postane gonilo družbenih sprememb, da lahko reši svet?
Že prej sem razložil, zakaj moramo hrano postaviti v središče razprave o prihodnosti sveta. V prvem členu listine Slow Fooda iz leta 1989 je omenjena "pravica do užitka", ki temelji na dejstvu, da si moramo znova pridobiti pravico do užitka v kakovostni hrani, pridelani s spoštovanjem do narave in pridelovalca. Od tod pridemo do koncepta odgovornosti, vendar pa v njej ne bi smeli videti bremena, mlinskega kamna okoli vratu, ki nas vleče proti dnu. Odgovornosti za skrb zase in planet se moramo zavedati z veseljem, in prav zato smo se oktobra na mednarodnem kongresu Slow Fooda pogovarjali o tem, da je treba "revolucijo delati z nasmehom."
Pismo evropskim poslancem
Gibanje Slow Food je skupaj z 276 nevladnimi organizacijami, skupaj z Greenpeaceom in WWF, poslancem evropskega parlamenta poslalo odprto pismo, v katerem opozarjajo na stališče odbora za kmetijstvo o reformi Skupne kmetijske politike (SKP). To je prvič, da se je združilo tolikšno število organizacij, da bi izrazile svojo zaskrbljenost, obenem pa dokaz, kako pomembna je ta reforma za civilno družbo. V nadaljevanju objavljamo del njihovega pisma, ki so ga poimenovali Preprečite korak nazaj.
»SKP je v krizi: velik delež zajetnega proračuna se med kmeti deli nepravično in brez jasnih političnih ciljev, medtem ko je trajnostnemu kmetijstvu in razvoju podeželja namenjen le manjši delež. Subvencije še naprej podpirajo nezdrav in okolju škodljiv način kmetovanja in obdelovanja zemlje, slabše razmere za živali, poleg tega otežujejo razvoj kmetijstva v manj razvitih državah. Naše organizacije se zavzemajo, da bi se javni denar, namenjen kmetijstvu in razvoju podeželja, porabljal v javno dobro vseh nas. To pomeni podporo kmetom, ki ohranjajo zdravje in življenje podeželja ter hrano pridelujejo na okolju prijazen način. Subvencije, ki imajo slab vpliv na naše okolje, zdravje, živali, delovna mesta in države v razvoju, bi morali odpraviti.Evropski parlament je z nedavnim plenarnim glasovanjem o temeljih skupne ribiške politike že dokazal, da lahko spremeni uničevalno politiko in obrne stvari na bolje. Zdaj je čas, da enako naredite z SKP. Prosimo vas, da kot predstavniki javnosti med glasovanjem o reformi SKP resnično delujete v javnem interesu in tako ohranite ključno vlogo evropskega parlamenta,« so zapisali v pismu.
Vir: www.viva.si
