Erika Vouk je posebna literarna ustvarjalka. Njeni pesniški verzi občutljivo umetniško dušo prevzamejo.
Z uveljavljeno ustvarjalko sem naredila večkrat intervju, tudi za knjigo Čarovnijo pisanja, portreti slovenskih ustvarjalcev ( Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih ustvarjalcev, Študentska založba, Knjižna zbirka, Posebne izdaje, 2005).
Kar bo ostalo, so sledi,
zabrisane v besedi,
prebrane s slepimi očmi
preroka gluhi čredi.
GRANATOV CVET
Granatov cvet,
rdeč in suh,
soba
v krvavi mlaki
lune.
Odmerjen čas,
oster in gluh,
kot lovski nož,
ki mehko sune,
in vroča noč besed
kriči
iz neodžejanega grla.
Sem jaz divjad,
si divjad ti,
ko bo od tvoje roke
umrla?
Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi Erike Vouk vas posebej privlačijo? Pišite pod predstavitvijo v komentar.
Veliko ustvarjalnosti in pesniških užitkov!
Viri: Erika Vouk: Belo drevo, Založba Obzorja, 2000
