Ciril Zlobec: Drevo

Jaz sem kakor osamljeno drevo

ob robu razviharjene ravnine,

šibak in sam, brez trdne korenine,

ki bi zagrizla se v peščeno dno.

Zaman iztezam veje pod nebo,

viharji me do sonca ne pustijo.

Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo

in s srdom me teptajo ob zemljo.

(Pesmi štirih: Kovič, Zlobec, Menart, Pavček, Cankarjeva založba, 1998)

Drage bralke, dragi bralci, kako se pesem Cirila Zlobca: Drevo nadaljuje? Katere pesmi, izpod peresa Cirila Zlobca so vam najbolj blizu? Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed www.ventilatorbesed.com

Veliko ustvarjalnosti in poetičnih užitkov!