Ljubim te.
Z radostjo jutra,
ki rosi na polju se utrne,
vsak dan bi ti pel o ljubezni.
S strastjo vojaka,
ki z vojne se k ljubi povrne,
vsesal bi te v tvoje
razgaljene grudi.
Z vztrajnostjo sonca v ekvatorju
žgal bi s poljubi
molk tvoje ljubezni:
dokler s tvojim ognjem do dna
ne bi izžgal bi morja
tvoje sle po daritvi –
in v njej si pogasil
poslednji ogorek srca.
Ljubim,
a človek
odžeja se že ob kozarcu vode,
kos kruha prežene mu glad.
(Ciril Zlobec: Ljubezen čudež duše in telesa, Založba Mladinska knjiga, 2015)
