Ženska – kot ustvarjalka – v različnih vlogah:
- partnerka ( žena);
- hči;
- mama;
- sestra;
- nečakinja;
- vnukinja
Vsi, ženske in moški, imamo vrsto različnih vlog, obveznosti, pričakovanj, pogojenih od individualnih življenjskih okoliščin. Gotovo je ženska kot ustvarjalka izmed vseh vaših navedenih vlogv slovenskem prostoru mlajšega porekla, je še manj »odigrana«. V primerjavi z nemškim ali ameriškim prostorom so si slovenske avtorice (ustvarjalke v odgovorih v glavnem avtorice) šele od nedavnega pridobile to vlogo. Čeprav je bilo v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja kar nekaj slovenskih pisateljic, se je le redkim uspelo uveljaviti. Ena izmed teh poredkih je bila Zofka Kvedvrova, ki jo pozna še današnja širša publika. Preostale so pisanje bolj ali manj podrejale, hote ali nehote, vsem drugim vlogam, ki jim jih je dodelila tedanja družba.
K omejevanju žensk v tradicionalne vloge je prispevela tudi do nedavnega slovenska literarna kritika, v glavnem moška. V duhu tedanjega časa so recenzenti pogosto zaničljive patriarhalne predstave o ženskah prenesli tudi na ustvarjalke in njihova dela. Odnos slovenske kritike do ženskih avtoric se je v minulih letih gotovo spremenil. A kljub temu je ostala vrzel. Posledica tega mačehovskega branja je skorajšna odsotnost pisateljic in pesnic v slovenskem literarnem kanonu. Ta bela lisa tudi bistveno vpliva na sodobne avtorice – vsi pišemo tako rekoč z Janusovo glavo, z dvema obrazoma: hkrati ko poskušamo novo, vedno tudi škilimo na predhodnike, saj je dosedanje ustvarjanje palimpsest, v katerega vnašamo tudi svoje delo. A na žalost v slovenski književnosti ni mnogo predhodnic, ki bi lahko bile bodočim pisateljicam vzor ali kakor temu pravijo v amerikanščini »role models«.
Lahko človeško ustvarjalnost delimo na žensko in moško?
Bi lahko komponentam ustvarjalnosti pripisali, da je lahko samo ženska? Katera bi to bila?
Že desetletja dolgo trajajočo literarno teoretično debato o ženskem pisanju ni mogoče povzeti v samcatem odstavku. Ali žensko pisanje predstavlja sterotip ali lahko govorimo o posebnih značilnostih nekaterih del? Vedno znova se v medijih in v znanosti postavlja vprašanje, če ženske pišejo drugače.
Tukaj na ameriških univerzah so se v poznih 60. letih razširila raznolika feministična umetniška gibanja. Ena izmed glavnih značilnosti teh gibanj je bilo nezaupanje do tradicionalnih moških kultur. V feministični debati o vladajoči »moški« umetnosti se je kmalu pojavilo vprašanje, čeobstaja v umetnosti poseben ženski izraz. Odgovori na to kočljivo vprašanje so bili in so vedno še različni. Knjižnice so polne raznih feminističnih teorij in interpretacij. Segajo od klasikov kot sta Thinking about Women (1968) Mary Ellmanove, Sexual Politics Millettove, do poststrukturalističnih feministišnih avtoric kotje npr. Judith Butler, in do najnovejših feminističnih študij, ki obravnavajo predvsem postkolonializem s feminističnega vidika. Ob obilici vsega tega gradiva in burne debate mi skoraj zastaneta dih in tipkovnica računalnika.
Izmed doslej prebranega gradiva sta mi blizu teoretičarka Julia Kristeva in literarna zgodovinarka Silvie Bovenschen. Čeprav se Kristeva sama ne označuje za teoretičarko feminističnega kova, se feministke opirajo na njene teorije, jih uvajajo v številne diskurze in navajajo v mnogih literarnih študijah.
Če hočemo ustvarjalnost deliti na žensko in moško, bi se seveda v odgovoru na vaše vprašanje morali sprva vprašati, kaj je ženska. Kristeva trdi, da za takšno vprašanje ni nobenega pravega, definitivnega odgovora. Nekaj takega kot »ženska« ni, kajti subjekt je vedno v procesu, se stalno spreminja, je niz, spreminjajoče se zaporedje raznih identitet. Kristeva zagovarja zamisel ženskosti, ki lahko prevzame toliko različnih oblik kolikor je žensk, saj ne obstaja neka enotna ženska osnova.
Nemška literarna zgodovinarka Silvia Bovenschen se v svoji študiji Die imaginierte Weiblichkeit zavzema za kritično in poglobljeno analizo konkretnih literanih tekstov. Meni, da če hočemo ugotoviti, ali obstaja nekaj takega kot je specifična ženska pisava, bi bilo treba dokazati posebno žensko zaznavanje sveta. Takšnega, samo ženskam imanentnega dojemanja, pa doslej še ni zasledila. Z njenimi ugotovitvami se povsem strinjam. Splošne trditve nimajo smisla, vsak tekst je treba obravnavati posebej. Ženske gotovo nismo a priori zaradi svojih bioloških posebnosti kosmoz zase, na osnovi katerega bi imele neko skupno opredeljenost. Oznaka »žensko pisanje« ali »ženska umetnost« preveč poudarja spol ustvarjalke. Pogostoma sploh ni odločilen za dojemanje umetniškega dela. Spol ustvarjalca/-ke je samo ena izmed sestavin, ki je lahko bistvenega pomena za dojemanje dela ali pa tudi ne.
Po mojem se umetniško delo ne da popolnoma skrčiti na pripadnost dolečenemu spolu, kajti potem to ni jezik umetnosti, temveč jezik politike. Med nami so seveda tudi avtorice, ki v prvi vrsti naslavljajo ženske. Njihova osnovna motivacija je politika spola, politična opredeljenost pisanja. Pogosto politično nastrojene ženske pisateljice (women writers) odrekajo umetniškemu delu polje mnogih, lahko tudi nasprotujočih si pomenov. Te avtorice večinoma pišejo za določen segment bralcev, za bralke, ki v knjigah iščejo predvsem potrditev ali odsev lastnih življenjskih izkušenj. V nemškem prostoru pravijo temu žanru Frauenliteratur, v ameriškem women’s fiction, v zadnjih letih se pojavlja tudi term chick lit. A pogostoma se takšni in podobni izrazi uporabljajo nasplošno in neprimerno, kakornpr. v slovenskem prostoru nalepka ženska pisava. Predvsem v (moški) literarni krititki že zadostuje, da je ustvarjalec teksta ženskega spola. Dostikrat je »ženska« etiketa rabljena kot pejorativna oznaka, kot tajno geslo za drugorazredno književnost, za nepopolno literaturo, ki ji očitno manjka moški del. Zlepa namreč ne boste brali o ženski arhitekturi ali ženski matematiki. Očitno predvsem hormoni pišočih žensk povzročajo drugo umetnost.
Koliko socialno okolje in biološka poslanstva vplivajo na to, koliko so ženske ustvarjalne?
( razdelitev del doma; skrb pri vzgoji in izobraževanju…)
Kot ustvarjalke smo svobodne. Pišemo, ustvarjamo, kar hočemo. Ko pišemo, smo lahko ženska, moški ali ne eno ne drugo, lahko smo oblak na nebu, poštni nabiralnik pred hišo. V resničnem življenju seveda ni tako. V vsakdanu ni nihče svoboden. Družba nam zapoveduje, dovoljuje, mi pa ubogljivo upoštevamo navodila. Umetnost presega spol, a tržni mehanizmi, prodaja, recenzije in literarna kritika na žalost ne.
Ženska ustvarjalnost v svetu, v Sloveniji?
Ženske smo bile stoletja dolgo predvsem predmet umetnosti. Šele proti koncu 60. let prejšnega stoletja so se ženske v velikem številu začele seliti iz literarnih likov, iz slikarskih platen na ustvarjalno stran. Nismo več samo predmet umetnosti, temveč smo del umetniškega diskurza kot enakopraven partner, kot dejaven subjekt. Do nedavnega so v glavnem moški ustvarjali slike, pisali knjige, na njih/v njih pa so bile velikokrat upodobljene ženske. Ta fikcijski femme, vse te imaginacije, stereotipične predstave o ženskah so brale v veliki večini ženske, ki tudi danes tvorijo večino literarne publike.
Milan Hladnik v svoji študiji Ženska v pripovedni prozi ironično ugotavlja, da je bila slovenska literatura predvsem pripovedovanje moških o sebi ženski bralki. Prav pri branju tega eseja sem se spomnila, da smo na avstrijskem Koroškem skoraj vsi gimnazijci raje posegali po nemški književnosti. V primerjavi s sodobno nemško literaturo je bila slovenska proza pogosto konservativna, prepojena s slovenskim nacionalizmom. Ženske avtorice so bile redke, ženski liki pa so bili večinoma šablonski, oblikovani po kalupu plemenita mati, zlobna mačeha, čarovnica, nesrečna nevesta, dekle kot nagrada junaku ali padlo dekle.V nemškem prostoru je že 1971 izšel roman Malina Ingeborg Bachmannove, v katerem avtorica med drugim raziskuje možnosti subjektivnega, novega načina pisanja, še preden si je kakršno koli feministično gibanje zapisalo žensko pisanje na zastave. Elfriede Jelinek je v 70.letih objavila svoj satirični roman wir sind lockvögel baby!, kmalu zatem Die Liebhaberinnen (1975), temu je sledil roman Die Klavierspielerin (1983).Ob takšnih knjigah smo si izoblikovali literarni okus, pri teh avtoricah sem se počutila „doma“.
Medtem se je seveda spremenila tudi knjižna produkcija v Slovenji. Hladnik meni, da so sedaj avtorice zastopane s približno 30 odstotki. Ženski liki so se posodobili in so bolj raznoliki kotše pred nedavnim. Slovensko zamujanje je opazno tudi v literarni kritiki. Šele v 90. letih so se pojavili prvi literarnozgodovinski prispevki, ki so opozarjali na pogrešan delež slovenskih literanih ustvarjalk, na njihovo zanemarjenje in na pogoste krivične kritike, ki so jih bile deležne. To se je, jasno, dogajalo tudi drugod po svetu, a tam so se že prej lotili novega ali deloma celo prvega branja. Tako je bila npr. pomembna študija o ameriških avtoricah A Literature of Their Own Elaine Showalterjeve objavljena že v 70. letih, prvo primerljivo slovensko delo pa je izšlo šele sredi 90. let (študija Pišejo ženske drugače Silvije Borovnikove).
Kulturna-socialna klima v Sloveniji?
Je stimulativna?
Koliko je stimulativna do ženske ustvarjalnosti?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti, kajti že več kot desetletje živim v ZDA in tudi pred tem nisem živela v Slovenji, temveč v Avstriji.
Zakaj so muze ženskega spola?
Vprašanje me preseneča. Mislila sem, da so boginje in bogovi že zdavnaj passé…
Podoba ženske ustvarjalke, ki ne ustvarja le za razvedrilo, ampak za preživetje…
No, morda se to vprašanje nanaša na slovenske razmere, kajti ne tukaj v ZDA ne v Avstriji še nisem zasledila takšnega razlikovanja. Res pa je, da je sedaj precej več poklicnih umetnic, a to je posledica spremenjene družbe, ki je zadnjih desetletjih manj patriarhalna, manj seksistična. V minulih stoletjih so ženske uresničevale kreativnost doma tako rekoč za »razvedrilo«, ker je bila tako zvana »visoka umetnost« samo za drugi spol.
