„Pomalo“ (op.p. „počasi“) je dalmatinska življenjska filozofija, ki sugerira kombinacijo sprostitve in počasnosti ter vključuje jedro fraz kot so „ni problema“, „mogoče jutri“ in „še eno kavo“. Tako je življenje v Dalmaciji opisal novinar National Geographica.
Paul Kvinta, sodelavec National Geographica, se je soočil z neobičajnim fenomenom, ki biva izključno na dalmatinskih otokih, to je med prebivalci otokov, ki so »okuženi« s tem posebnim stanjem, imenovanim „pomalo“. S temi besedami je Paul opisal življenje na prelepih dalmatinskih otokih.
„Eden od tistih, ki so »okuženi« s fenomenom „pomalo“ je tudi Jure Kvinta, svetilničar na izoliranem, pravljičnem otoku Lastovo“, pravi Paul. Dopisnik znanega časopisa je prehvalil lepoto otoka in poudaril, da Hrvati poleg 1.244 otokov posedujejo tudi 48 zelo zanimivih svetilnikov. Paul je v šali dejal, da ga je možnost dedovanja enega od teh svetilnikov spodbudila, da najde svojega soimenjaka, ugotovi morebitno sorodstveno vezo in pridobi pravico do dedovanja.
Kar se tiče fenomena „pomalo“ pa situacija vendarle ni tako očitna. Prve znake je Paul opazil šele na palubi trajekta, ki pluje od Splita do Lastova. Takrat je ugotovil, da je zahrbten vpliv fenomena „pomalo“ začel delovati na potnike, ter da je večina, čim so se oddaljili od otoka Brača, odvrgla del oblačil. Neka blondinka se je tako odločila sončiti na palubi in to le v nedrčku. Ko so prispeli do Hvara, so dlakavi, srednjeveški moški odvrgli majice, pokazali junaške prsi in naročili še nekaj piv. Do Korčule je situacija ušla izven nadzora, ko so mladi fantje na trajektu prižgali pipe ter se slekli do bokserk. »Po Korčuli pa se je stanje še poslabšalo«, je dejal Paul.
Do obale otoka Lastovo je nedrček skorajda izginil, dlakavi moški pa so dobili podporo in skupaj glasno zapeli. Babica poleg Paula je dejala samo: „Pomalo.“
80-letna babica, potnica iz Italije, mu je objasnila fenomen. »Pomalo« je dalmatinska filozofija življenja, ki sugerira sprostitev in počasnost, življenje brez problemov, idejo da bo vse „mogoče jutri“ in potrebo po še eni kavi. »In to je vse v redu«, je dejala babica, »razen če želiš nekaj doseči v življenju«.
„Na Korčuli imam 400 let staro hišo, v kateri se vedno najde delo. Mislite, da lahko tu najdem ljudi, ki bi delali v hiši? Poglejte jih! Mama mia! To je nemogoče!“, mu je objasnila.
Srčno dobrodošlico z bratrancem Juretom, ki jo je komaj čakal, se ni zgodila. V pristanišču ga je s polno prtljago poklical na telefon.
„Jure, tu Paul Kvinta.“
„Ne morem priti po tebe,“ mu je dejal z zaspanim glasom ter dodal: „Vzemi taksi“.
»Pomalo«. In potem je nekako le prispel „taksi“. »Pomalo« se je srečal tudi z njegovo ženo Nado, ki ga je „pomalo“ sprejela v hišo, dokler se soprog „pomalo“ ni vrnil domov. Na vsa Paulova vprašanja je ona le blago protestirala „Pomalo, pomalo.“ Vsak poskus dela je zmotila kava. »Pomalo« je spoznal tudi svetilničarja, smisel vzklika „Živeli!“, popoldanskega spanca in zabave na otoku Lastovo.
Kljub opozorilom stare Italijanke, so se Paulove korenine prebudile, zato je kaj hitro sprejel fenomen „pomalo“. »Pomalo« jej Kvinta, »pomalo« pij Kvinta.
„Smejali smo se. Jokali. Kljub temu da ni obstajal en sam dokaz, da smo v sorodstveni vezi, pa sta me Jure in Nada ob pomoči misterioznega vpliva fenomena »pomalo«, kaj hitro sprejela za družinskega člana. Kar se tiče dedovanja svetilnika vam le povem, da lahko to mesto z gotovostjo imenujem za svoj dom“, je zaključil Paul.
Prevedla: Dunja Krajnc
