13.5.2005Torek
Z Žanom sva se odločila. Če ponudbe ne sprejme, sva obsojena na propad. Žan bo ožigosan kot kriminalec, kar pomeni, da ne bo nikoli odvetnik, jaz pa bom imela ravno tako težave, saj je težko biti zdravnica, ki ima moža s kriminalno preteklostjo. Pa tudi za mamo bo težko skrbel. Če ponudbo sprejme, bo s spremembo identitete dobil novo življenje. Saj Trst ni tako daleč. Žan se bo naučil jezika in zaključil šolanje. Tako imava ponovno odprto pot do najinega cilja. Po vsem tem pa obstaja ena težava. Potrebno bo pobegniti iz zapora. Toda Patrick je rekel, da bo za to že sam poskrbel.
14.5.2005 Sreda
Žan je Patricku povedal, kako sva se odločila.
»Žan, veš, moraš se zavedati, da poti nazaj ni več. Pobegnil boš iz zapora, kar pa pomeni, da bo za teboj izdana tiralica. Potem boš dobil novo identiteto in Žan bo za vedno izginil. Si res pripravljen na vse to?«
»Toliko neumnosti sem že storil, pa bom še to. Le zagotovi mi, da midva ne bova izgubila stikov.«
»To pa nikakor ne. Računam nate, da nekoč postaneš odvetnik in me izvlečeš od tukaj.«
Oba sta se zasmejala.
»Sedaj pa pobeg. Res, da sem dober prijatelj z Danijelom, ki nam prevaža posteljnino v čistilnico, prav tako sem dober prijatelj z Rokom in Mitjo, ki sta ‘moja’ paznika. Pojutrišnjem je menjava posteljnine. Rok je dežuren na sprejemu, Mitja pa v pralnici. Nikakor ne bosta pozorna na to, kaj se bo nahajalo v vrečah za rjuhe. Danijel te spusti na bencinski črpalki na robu mesta. Od tam naprej pa bi bilo najbolje, da te Linda in Urša odpeljeta v Trst …
»Toda nočem vpletati Linde in Urše…,« je vskočil Žan
»Sta že vpleteni, o tem sva z Lindo že govorila. Prav rada te popelje v Trst. Čeprav sem ji moral ob tem še obljubiti, da jo don Antonio počasti s kosilom.«
»Dogovorjeno.«
15.5.2005Četrtek
Vse je dogovorjeno. Ves dan sva z Lindo kot na trnih. Prvič bova kršili zakon. Toda nobena od naju nima pomislekov. Delava pravično stvar. Z Žanom sva navdušena in neučakana. Jutri je dan D. Žan pobegne, midve pa ga odpeljeva v Trst pred pristanišče. Tam se namreč dobimo z don Antoniem. Komaj čakam.
16.5.2005Petek
Pobeg je uspel. Žana sva pobrali na črpalki, kjer ga je Danijel pustil. Takoj smo odpeljali na avtocesto in čez dve uri smo bili pred tržaškim pristaniščem. Tam smo takoj opazili veliko črno limuzino, ob kateri sta seveda stali dve znani gorili. Linda je parkirala našega ubogega golfa malce stran od njih. Ena od gorila pa nas je pozvala, naj pridemo bližje. Druga pa je odprla vrata limuzine in ven je stopil don Antonio.
»Buon giorno vsem skupaj,« je pozdravil.
Vse nas je presenetila njegova slovenščina. Sicer je bila zelo slaba, kot smo pozneje ugotovili, vendar je zadostovala za pogovor. Odpeljali so nas iz Trsta v neko restavracijo na kosilo.
Tam nam je med ogromnimi količinami jedi iz testenin in ribjimi specialitetami don Antonio predstavil svoj načrt o Žanu, ki bo postal njegov nečak in Slovenije, ki mu je družina nesrečno umrla. Zaradi tega ga je stric vzel k sebi v Italijo, kjer bo skrbel zanj. Njegova edina naloga bo, da se nauči italijanščine in konča šolanje ter postane odvetnik. Še sedaj ne morem verjeti, da se to res dogaja. Morda pa se bo le nekako izpolnil najin cilj.
17.5.2005Sobota
Z Žanom sva se slišala vsaj desetkrat. Ops. Ne z Žanom temveč z Gianniem, kot se sedaj moj Žan imenuje. V ponedeljek prične hoditi v slovensko gimnazijo v Trstu, kjer bo dokončal šolanje. Stric Antonio je poskrbel za vse. Z Žanom sva neznansko srečna. Tokrat pa ne bova izpustila priložnosti.
Jutri pa z Lindo obiščeva Patricka. Moram se mu zahvaliti. Patrick je res kriminalec, vendar je zelo, zelo dober človek. Pa tudi k Žanovi mami moram, da ji povem, da se ima Žan lepo na počitnicah …
Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
