Epilog
Ljubezenski odnosi, v katerih, kako smešno, ni ljubezni. In ljubezen, ki pride, se naseli, pa vendar je nihče ne ceni. Ljudje so prestrašeni; strah jih je, da bi se pred nekom, do katerega jim je, razgalili. Ljudje se ne želijo razgaliti pred tistim človekom, ob katerem vzklije ljubezen. Čeprav, kako hecno spet, si vsi želijo ljubezni in intimnosti. A se ne zmorejo odkriti, pokazati, kakšni so, ne pred seboj, kaj šele pred drugim. Ker so lahko zavrnjeni, ko jih bo drugi ugledal v njihovi pravi luči.
Kakšna škoda. Časa. Energije. Zapravljene možnosti življenja.
Zapravljeno življenje. Ljubezen pride. Postoji. Je. Čaka. In če je ne znaš negovati, ne ujeti, temveč negovati, gre. No, gre tako in tako zmeraj. Takšna je. Zato, ko jo začutiš nekje, da je, da je prišla, se ji pokloni. Razgali se. Ne trudi se je ujeti.
Samo glej jo, neguj. Skrbi zanjo tako, da bo vselej svobodna. In morda bo tako ostala trenutek dlje.
(Damjana Bakarič: Razmerja, Založba Primus)
