Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
298

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

Foto: Peter Uhan

  1. poglavje

Uhate pošasti, pretep in pobeg

 

Ko se je Juniper vrnil, je miška Brie ležala v svoji posteljici in se pretvarjala, da spi. Z enim očesom je previdno opazovala škrata in ob prvi priložnosti neopazno švrknila skozi vrata. Nameravala se je skriti kje v gozdu in se izogniti letalski vaji. A bila je prav hitro nazaj.

»Juniper, Juniper, pred hišo so uhate pošasti!« je prestrašeno zaklicala in se stisnila v kot.

Škratu je brez naglice stopil do praga in se začel na ves glas smejati.

»Nobenih pošasti ni, samo zajčka je mama pripeljala na pregled. Oh, ti mestna gospodična, saj sem ti povedal, da je moj hrast varno zavetje.«

Zajček Čepek ni imel več vročine in Juniper je ugotovil, da se je pozdravil.

»Malo me skrbi, ker je skrivaj popil ves sirup,« je dejala gospa Zajčeva.

»Eh, nič hudega ne bo. Mogoče bo moral le večkrat na stranišče,« jo je potolažil škrat in zaklical miški. »Pridi ven, da te predstavim.«

Miška je previdno pokukala skozi vrata in Čepek jo je radovedno opazoval.

»Naše miške so lepo rjave, ta pa je plesnivo siva. Je bolna?« ga je zanimalo.

»Ti, smrkavec, odgriznila ti bom uho, da si boš zapomnil žaliti mestno miško,« se je Brie zakadila vanj.

Začela sta se ravsati, da sta ju škrat in gospa Zajčeva le s težavo spravila narazen. Nazadnje so vsi sedeli v travi in sopli.

»Lepo si podajta tačice in bodita prijatelja!« je strogo rekel škrat.

Čepek je prijazno ponudil tačko, Brie pa je šavsnila proti njej.

»No, to pa ni bilo lepo,« je gospa Zajčeva očitala miški.

»O, tudi lepše znam ugrizniti!« je odgovorila miška. »Pridi sem, če si upaš.«

»Zdaj pa dovolj!« se je razhudil Juniper. »Raje varčuj s pogumom. Potrebovala ga boš za letalski trening.«

Brie se je od groze kar sesedla nazaj v travo.

»S Čepkom bova zdaj šla,« je dejala gospa Zajčeva. »Oh, skoraj bi pozabila. Prinesla sem ti malo korenja.«

»Korenje z vaške njive!?« jo je karajoče vprašal škrat.

»Sicer mi ni prav, da mulci hodijo rabutat, a če je že pri hiši, ga je treba koristno porabiti,« se je opravičevala Zajčeva.

»Ni mi po godu, da gozdne živali hodijo na polja. Prenevarno je. Strogo primi otroke.«

»Kar naprej jih svarim, pa nič ne zaleže. Tudi kazen jih ne spametuje.«

»Ko malo zrastem, bom tudi jaz kradel kmetom korenje in zelje. To je kul!« se je pobahal Čepek.

»Ti bom že pokazala – kul! Samo poskusi!« ga je mama rahlo pocukala za uho. »Pridi, zdaj se nama pa res že mudi domov!«

Ko sta s Čepkom zavila okoli hrasta, se je šrat obrnil k miški.

»Grdo si se vedla. V sramoto me spravljaš!«

»Ti pa vsem po vrsti pustiš, da sramotijo mene,« se je branila Brie.

»Koliko po vrsti jih pa sploh poznaš tukaj? Prvi dve živali, ki si ju spoznala, pa si se že pretepala kot kakšen razbojnik,« se je hudoval Juniper.

»Saj ravno zato, ker me nikomur ne predstaviš, sem sklenila, da grem danes naokoli in si najdem razumevajoče prijatelje.«

»Zelo vesel bom, če te bo kdo tako razumel, da te bo vzel k sebi.«

»Prav mogoče. Če se bom preselila, si bova morala razdeliti skupno premoženje,« je rekla miška, ki ji je krulilo v trebuščku. »Pol gob za sušenje in pol korenja bom odnesla s seboj.«

»Nič ne boš odnesla. In hvala, ker si me spomnila na gobe,« se je zasmejal škrat.

Ko se je z gobami odpravil iskat primeren grm na soncu, je Brie stekla v nasprotno smer in izginila v visoki praproti.