Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Ko zvijače ne pomagajo in se sonce ne premakne
»Kod pa hodita?« je škrat Juniper vprašal šojo Frfljo, ko se je spustila k njemu na trato. »Vse je že nared za prvo letalsko vajo.«
»Kar se mene tiče, sem tudi nared,« je oznanila šoja. »Moja učenka pa ne kaže posebne vneme!«
Miška se je končno prikazala iz praproti. S tačko je zgrabila škratovo hlačnico in ga povlekla vstran.
»Tale se mi ne zdi zanesljiva letalka,« je zašepetala. »Z njo ne bom letela niti ficka daleč in konec!«
»Pomisli, čez nekaj dni si lahko že v mestu, drugače pa boš morala ostati in trpeti v teh rovtah. Če ti je že zdaj tako grozno, kako bo šele pozimi! Gozdne zime so zelooo mrzle,« ji je prigovarjal Juniper.
»Gotovo ni tako mrzlo kot v hladilniku. Nekoč sem se zaprla vanj. Vso noč sem prebila na mrazu in mi ni bilo nič. Še kihnila nisem.«
»Pozimi v gozdu primanjkuje tudi hrane in v moji hiški, čeprav kurim, ni prav toplo. Skozi razpoke piha in tuli veter, zunaj pa tulijo lačni volkovi – aaauuu!« je škrat tako prepičljivo oponašal volkove, da je Brie vztrepetala.
»Kaj pa imata?« je zanimalo šojo. »Se je miš pokakcala od strahu?«
»Kdo se je pokakcal od strahu?!« se je razhudila Brie. »Če lahko leta takle zanikrn ptič, bo pa tudi najpogumnejša hišna miška na svetu.«
Juniper se je moral zasmejati. Vedel je, da je najboljši način, če hočeš pri miški kaj doseči, da jo razjeziš. Takrat je pozabila na vse, celo na najhujši strah.
»Pa začnimo!« je plosknil z rokami.
Miški je srce začelo razbijati kot boben in v trebuščku jo je zvijalo od strahu.
»Skoči mi na hrbet!« je ukazala šoja Frflja in počepnila.
Miška je kot zadnjo rešilno bilko pogledala sonce, če je že blizu poldneva, ko bo morala Frflja na kosilo. A tudi sonce se je zarotilo proti njej. Kar pri miru je stalo tam na nebu. Potem je zelo milo pogledala Juniperja, a ga ni ganilo.
»Spij požirek tega! Odpri gobček!« je iz žepa vzel stekleničko in ji jo pomolil.
Ko je tekočina prišla na jezik, se je miška stresla in nakremžila.
»Kakšna svinjarija! Me hočeš zastrupiti? Pfej! Fuj. Bruhala bom!«
»Ne boš, ne. To zdravilo je namreč ravno proti bruhanju,« je pojasnil škrat.
»Imaš mogoče še kaj bolj ogabnega?!« ga je Brie grdo pogledala. »Tistemu zajcu si pa lahko dal sladko zdravilo, a ne?!«
»Hja, ampak ti zdaj ne potrebuješ sirupa proti kašlju,« je rekel Juniper.
Miška je začela prisiljeno kašljati.
»Jej, jej, pri tako hudem kašlju sirup ne pomaga. Grem po grenčico iz regratovih korenin,« se je Juniper obrnil, kot da namerava v hišo.
»Ni treba, napad je minil,« je rekla Brie. »Najbrž mi je grlo razdražila samo tista svinjarija proti bruhanju.«
»No, potem je vse v redu in lahko končno začnemo s prvo letalsko vajo,« si je škrat veselo pomel roke.
