Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
52

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

Foto: Peter Uhan

  1. poglavje

Gostja pri večerji

 

Miška Brie je izčrpana obležala na travi v senci hrasta. Čeprav je bila nadvse zadovoljna s prvim letalskim podvigom, ji ni dalo miru, da ne bi jezikala.

»Po vsem tistem s kačo, bi mi danes lahko prizanesel z letalskimi akrobacijami.«

Juniper je samo skomignil z rameni, miška pa je nadaljevala.

»Kača strupenjača je bila res grozna, a bi ji že pokazala. Veliiiko srečo je imela, da sta prišla vidva s šojo …«

Škrat je ravno zvijal vrv; z njenim koncem je pomigal proti miški in zasikal. Brie se je sesedla na zadnjo plat.

»Ti bi napadla kačo! Saj se še vrvi bojiš,« se je zasmejal.

»Nobenega veselja mi ne pustiš, niti tega, da se malo baham,« je miška Brie užaljeno pogledala stran, a že čez trenutek vprašala. »Kdaj bo pa kosilo?«

»Medvedja šapa, čisto sem pozabil na korenčkovo obaro!« je vzkliknil Juniper in stekel v duplino.

Obara se je res predogo kuhala, a bila je okusna. Brie je do čistega polizala krožnik in potem kar za mizo zaspala. Sanjala je o domu in ko je ravno zagrizla v velik kos sira, jo je prebudilo pokanje in hreščanje, ki je prihajalo s hišnega praga. Tam sta škrat in neka žival trla lešnike. Miška je bila v treh skokih ob kupčku jedrc in si eno stlačila v gobček.

»Pusti lešnike!« jo je ustavil škrat. »Poskočko sem povabil na pito. Saj si hotela srečati nove znance, ne?«

»Pa ne takih, ki ti požrejo večerjo,« je miška grdo pogledala veverico.

»Veš, Poskočka,« je Juniper, preden bi prišlo do prepira, zamenjal temo, »lahko ti pomagam, da to zimo ne boš spet pozabila, kam si spravila zaloge.«

»Imaš zdravilo proti pozabljivosti?« je vprašala veverica.

»He he he, nimam,« se je zasmejal škrat. »Takole bova naredila. Pokazala mi boš skrivališča, jaz pa si jih bom zapisal in te potem spomnil nanje, če bo treba.«

»Ti si najpametnejši in najboljši škrat na svetu,« je bila navdušena veverica.

Drobila sta lešnike in se pomenkovala o gozdnih zadevah, miška pa je bila čisto tiho. Skrivaj je izmikala jedrca, s polnim gobčkom pa raje ni govorila, da se ne bi izdala.

»Tako, vse sva strla,« je dejal Juniper. »O, nekam majhen kupček je … Brie!?«

»Oprosti,« je miška v zadregi gledala v tla. »Nisem se jim mogla upreti.«

»Naj ti bo, ker si se opravičila.«

»Videla sem, da sušiš gobe. Ob mraku bo postalo vlažno. Če hočeš, ti jih snamem z grma,« se je ponudila veverica.

»Veliko truda mi boš prihranila. Saj veš, kako štorast sem pri plezanju,« se je zasmejal škrat. »Medtem bom zamesil testo.«

Juniperjeve pite vseh vrst so slovele daleč naokrog po gozdu. Niti gospa Zajčeva ni znala peči takih. Ko je v duplini zadišalo, sta Brie in Poskočka nestrpno vihali smrčka. Še vročo pito je škrat postavil na vrtno mizo in jo razrezal. Med kramljanjem so pojedli vsak po dva kosa. Bilo je nasitno in veverica se je poslovila, ker jo je po obilni večerji premagoval spanec.

Na mizi je bilo še skoraj pol pite in miška jo je poželjivo gledala. Zaman.

»Tole bo pa za jutri!« je odredil Juniper in pladenj odnesel v shrambo.