Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
511

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

Foto: Peter Uhan

  1. poglavje

Svetla in sladka noč

 

Škrat Juniper je po večerji pomil posodo, Brie pa jo je morala pobrisati.

»Bi ob moji postelji lahko naredil pregrado?« je vprašala, ko sta se odpravljala spat. »Potem bi verjetno lažje zaspala in ponoči dala mir.«

Škrat je brez besed z mize potegnil prt in ga obesil čez naslonjalo stola. Potem je mizo prevrnil na bok in jo postavil k miškini postelji.

»Za silo bo, jutri pa ti naredim steno. Lahko in mirno noč!« je še voščil in odšel v spalnico.

Zaspal je kot top. A ni dolgo spal, ko je začel zadušljivo kašljati. Zaduhal je dim. Planil je pokonci in ko je odprl vrata spalnice je videl, da je v njegovi hiši požar. Gorel je prt in stol se je začenjal smoditi. Juniper je pograbil vedro z vodo in pogasil ogenj. Na stežaj je odprl vrata, da bi se dim in smrad razkadila.

»Jaz nisem nič kriva,« je zacvilila Brie.

Prestrašeno je ždela v kotu za ognjiščem, poleg nje pa je ležal škratov vžigalnik.

»Kaj je pa tole, a? Igrala si se z mojim vžigalnikom! Skoraj si mi požgala dom in oba bi lahko umrla,« ji je Juniper pridigal s tako strogim glasom, da je miška začela jokati.

»Obljubim, da bom bolj previdna,« je dejala, skočila v posteljo in se z glavo zarila v blazino.

Škrat je jezno zaloputnil vrata in se godrnjaje vrnil v spalnico. V skrbeh, kaj lahko Brie še ušpiči, ni mogel zaspati. Poleg tega pa so tudi vrata kar naprej škripala in loputala.

»Pa kaj ves čas letaš ven in noter?!« je sitno vprašal.

»Kaj pa naj naredim, če imam drisko!?« se je potožila miška. »Z gozdno hrano sem si pokvarila želodec.«

»Gozdna hrana je že dobra, kriva je tvoja požrešnost. Da se slučajno nisi dotaknila pite?«

»Nisem! Saj si rekel, da bo za jutri,« je zatrdila miška.

Juniper ji ni verjel. Moral se je prepričati. Vstal je in posvetil v shrambo. Pita je bila nedotaknjena, na tleh pa je ležala prazna steklenička.

»Aha, zdaj pa vem, od kod ti driska!« se je z rokami uprtimi ob bok postavil ob miškino posteljo. »Stikala si po zdravniški torbi in si privoščila sirup proti kašlju. V pravih odmerkih zdravi, če ga spiješ preveč naenkrat, te pa požene kot vidro. Je bilo sladko? Ti je driska tudi všeč?«

Miška je zacvilila, ker jo je ravno spet zvilo v trebuščku in odbrzela ven.

Škrat se je privoščljivo namuznil in upihnil luč. Do svita so vrata še kar naprej škripala in loputala, a Juniper je trdno in sladko spal. Privoščljivost ni lepa čednost, a na škratov spanec je tokrat delovala naravnost čudodelno.