Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Nadloga
Sami pri mizi je miški Brie kmalu postalo dolgčas. Ko je zaslišala, da je škrat Juniper nekaj zamomljal, je spet začela pogovor.
»Kaj si rekel?« je vprašala. »Nisem dobro slišala, ker mi obračaš hrbet.«
»Nič nisem rekel. Samo odkašljal sem se,« se je izgovoril škrat.
»Mogoče si se na dežju prehladil ali pa je to od kajenja,« je pripomnila miška Brie.
»Ne skrbi, nisem prehlajen in kadim dišeča zdravilna zelišča. Pravzaprav samo puham,« ji je razložil Juniper.
»Boš do sodnega dne pomival posodo ali pa te morda vsaj bežno zanima, kako sem prišla sem?«
Juniper je bil radoveden škrat. Pohitel je s pomivanjem in prisedel k mizi.
»Takole je bilo,« je začela Brie. »Zjutraj sem se zbudila in zaduhala najljubši sir. Gorgonzolo, če veš, kaj je to?«
»To je sir s plemenito plesnijo in …«
»No torej,« ga je prekinila miška. »Gorgonzola božansko lepo smrdi in je nebeškega okusa. Nisem se ji mogla upreti. Smuknila sem iz posteljice in smrček me je vodil naravnost do velike košare, polne slastnih jedi. Splezala sem vanjo in iskala zavoj z gorgonzolo … Potem pa se je košara na lepem zamajala. Moški jo je dvignil in me z njo vred odnesel v avtomobil. Dolgo me je premetavalo sem in tja, da mi je bilo kar slabo. Ko smo se ustavili, je moški odprl prtljažnik in košaro postavil na travo. Družina je začela postavljati zložljive stole in mizo in drugo kramo za piknik. Ženska je bila na lepem pri košari in začela brkljati po njej. Takrat sem v strahu, da me ne zgrabi, švrknila na plano. Potem sem pa kar tekla in tekla. Nič nisem razmišljala. Ko sem končno le malo pomislila, sem se ustavila. Kako se bom vrnila domov? Obrnila sem se in tekla nazaj, ampak ulil se je dež in ljudje so vse pospravili in se odpeljali brez mene. Potem sem begala in tako prišla do tvojega brloga. Joj, kam sem prišla! Hočem domoooov!!!«
Miška je bolj togotno kot pa žalostno zajokala, škrat Juniper pa je kar molčal.
»Me ne boš nič tolažil?« ga je miška vprašala med jokom.
»Prej sem te tolažil, da bo vse dobro, pa si me nadrla, da se mi še sanja ne, kako grozno ti je. Zato sem si mislil, da nočeš moje tolažbe.«
»Kako si ti trapast! Seveda hočem tolažbo. Reci, da me boš jutri peljal nazaj domov, da sploh ni daleč in take reči!« je revskala miška in glasno smrkala.
»Hm, veš, take obljube bi bile navadne laži, škratje pa ne lažemo. Vsaj dobri škratje ne.«
»Ti si hudoben škrat!«
»Ne, pa nisem! Če bi naletela na hudobnega škrata, bi ti take zagodel, da bi imela za kaj tuliti,« je užaljeno povedal Juniper.
»Da tulim?! Neutolažljivo jokam, srce mi bo počilo od žalosti, ti si pa tako neusmiljen. Prava hudoba moraš biti.«
»Dokazal ti bom, da se motiš. Obljubim ti, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da se vrneš domov,« ji je skoraj slovesno zagotovil škrat.
»In kaj je to VSE, KAR JE V TVOJI MOČI? Znaš mogoče čarati?«
Juniper je odkimal.
»Kaj boš pa potem naredil zame? Me postavil pred vrata in rekel: kar tukaj naravnost stopicaj in mogoče boš do smrti enkrat prišla do kakšne hiše.«
»Do smrti ti že ne bi bilo treba hoditi,« je rekel Juniper. »Na vzhodnem koncu gozda je vas in najpozneje v dveh dneh bi bila tam.«
»Da bi se naselila v vasi?! Za koga me pa imaš!« se je razburila Brie. »Pa že raje vidim, da me požre gozdna mačka. Sploh pa bom crknila od lakote. Danes sem še tešča, ti pa mi naliješ naprstnik čaja brez okusa in mi ne ponudiš ničesar za pod zob. Imaš kaj sira?«
Škrata bi jo najraje odslovil in naj se znajde, kot ve in zna. Toda bil je dober škrat in se je zadržal.
»Sira nimam, lahko pa ti ponudim gozdno hrano.«
Miška je nezaupljivo opazovala jedi, ki jih je postavil na mizo, potem pa planila nad krožnike in skodele.
»Bljak, nobenega pravega okusa!« je zavihala smrček, ko se je najedla. »Najbrž mi bo še slabo.«
»Poglej, nehalo je deževati. Kaj, ko bi šla na sprehod!« je predlagal škrat Juniper in preslišal nerganje. »Po obedu ni boljšega kot sprehod po svežem zraku.«
»O, pa je nekaj boljšega – spanec v mehki topli postelji,« je zazehala miška. »Kje lahko malo zadremam?«
»Lahko ti pripravim ležišče na skrinji za drva pri ognjišču,« je predlagal škrat.
»Kaaaj? V tem brlogu nimaš spalnice za goste?«
Škrat se je nagajivo zasmejal.
»Draga Brie, nimam palače in k meni ne zahajajo tako imenitni gostje, kot si ti. Izvoli, poišči si hotel s petimi zvezdicami, a v gozdu ga ni. Mogoče bi te pa k sebi sprejela kakšna gozdna miška?«
»O, krasno! Gotovo imajo udobnejše domove od tvojega,« se je razveselila Brie.
»Kar misli si! Živijo v podzemnih rovih.«
»Ojej, le kako jim to lahko ustreza!« se je zgrozila Brie.
»Vajene so. In tudi za hrano morajo skrbeti same. Niso takele prisklednice kot hišne miške, ki hrano izmikajo ljudem.«
»Na, zdaj me boš pa še s kradljivko zmerjal!«
»Ne zmerjam te, taka je resnica. Ker ste škodlijvke, vam ljudje tudi nastavljajo pasti.«
»Spet si nesramen!« je miška užaljeno našobila smrček.
Škrat Juniper ni rekel nič več. Na skrinjo je razprostrl mehko odejo in nato brez pozdrava odšel na sprehod.
Po nekaj korakih, ko je bil prepričan, da ga miška Brie ne more več slišati, je zagodrnjal.
»Uh, kakšno nadlogo sem si nakopal na glavo!«
Ko je to izrekel, se je takoj bolje počutil in veselo je začel žvižgati najljubšo škratjo pesem. Med žvižganjem je sem in tja zapel tudi del besedila.
Neroden gozdni škrat
se zbode v podplat,
ko stopi na osat.
Kopriva ga opeče
in nos mu ves oteče,
ko piči ga komar –
take smole še nikdar.
Fiju fiju fijuju …
