Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Živa lekarna in diete na žaru
»Misliš še dolgo packati svoje nagravžne zvarke?« je miška Brie skozi priprta vrata nestrpno zaklicala škratu v hrastovo duplino. »Dračje je pripravljeno.«
»Samo še listke z imeni zdravil nalepim na stekleničke,« ji je nazaj zaklical škrat.
»Lahko ti pomagam, da boš hitreje gotov,« se je ponudila Brie, ki je bila že hudo lačna.
Preden je Juniper uspel reči »ne«, je že priskakljala in s tačko segla v lonček z lepilom. Pri tem je bila tako nerodna, da se je lonček prevrnil in se ji je lepilo razlilo po kožuščku. Kot vrtavka se je sukala na stolu, da so se z njo vred zavrtinčili listki z napisi zdravil in poleteli z mize. Kar nekaj se jih je nalepilo tudi na Brie.
»No, zdaj si pa kot živa lekarna!« je nejevoljno vzkliknil Juniper, takoj nato pa sta se z miško začela krohotati.
Ko je škrat odstranjeval listke z miškinih dlak, pa ni bilo prav nič več smešno. Cukalo jo je, da so ji solze silile v oči, škrat pa je ob tem sočutno stokal – ojej, ojoj.
»Veš, ne smeš v vsako stvar vtakniti svojega smrčka,« je prijazno dejal, ko je naposled končal.
»Saj v lepilo nisem vtaknila smrčka, ampak tačko,« si je miška brisala oči.
Juniper jo je tolažeče pobožal po glavici, da je miška pri priči pozabila na boleče cukanje.
»Skrajni čas je, da pripraviva kosilo. Pridi!«
»Rekel si, da bova jedla dieto, tole so pa spet gobe, kot se mi zdi,« je razočarano zavzdihnila Brie, ko je videla, da Juniper na žerjavico polaga klobuke dežnikaric.
Škrat ji je razložil, da so dežnikarice ene najokusnejših gob in da se je z dieto samo šalil.
»Tvoje šale niso prav nič smešne,« mu je očitala miška. »Ves dan čakam dieto, potem pa spet neke gobe.«
»Pa si predstavljaj, da ješ diete na žaru,« je predlagal Juniper. »Prave diete ne potrebuješ, ker nisi bolna, pa tudi všeč ti ne bi bila. Običajno je to zelo puščoben jedilnik.«
»Ves tvoj jedilnik je precej puščoben,« se je namrdnila Brie.
Škrat raje ni rekel nič. Dežnikarice so bile pečene in pri kosilu si ni želel neprijetnega pogovora. Obedovala sta v popolni tišini. Slišati je bilo le mmm in njam njam. Ko sta se najedla, se je miška Juniperju zahvalila za odlično kosilo in celo pomila krožnika. Škrata je to tako razveselilo, da jo je nagradil z velikim kosom pite prejšnjega večera.
Pri posladku ju je zmotila šoja Frflja in miška ji je ponudila svojo pito. A šoja je bila sita še od piknika, sploh pa je bila zanjo največja sladica, da ima poslušalko za svoje zgodbe. Začela je pripovedovati tisto, kako je Juniper padel s hrbta srnjaka Slednika naravnost v pekoče koprive. Miška je napeto poslušala in se hihitala, škrat pa se je izgovoril, da mora do konca urediti zdravila in v zadregi odbrzel okoli hrasta. Frfljin glas je bil tako prodoren, da ga je slišal tudi v duplino. Pripovedovala je zgodbo za zgodbo in čisto pozabila na čas.
»Khm khm, draga moja,« se je Juniper vljudno odkašljal. »Ne bi te rad prekinjal, ampak temni se.«
»O, hvala, da si me opomnil. Kurjo slepoto imam, veš,« se je šoja obrnila k Brie. »V mraku zelo slabo vidim, zato je skrajni čas za polet domov.«
»Saj lahko prespiš pri nama,« je predlagala miška, ki ji še ni bilo dovolj zgodb.
»Ne bo šlo. Pozabil sem ti povedati, da greš čez noč v goste h polhu Drnjohcu,« je kot mimogrede omenil škrat.
»Kaj? Iz hiše me boš pahnil v noč? K neznancu?« se je prestrašila Brie.
»Saj te bom predstavil in potem ne bosta več neznanca,« je povsem mirno rekel škrat.
»Drnjohec je zelo prijazen polh,« ji je zagotovila šoja in se poslovila.
V zraku se je nenadoma ostro obrnila in priletela nazaj.
»Joj, skoraj bi pozabila,« je zaklicala med nizkim letom. »Alfabeta pride k tebi, ko se stemni. Zdaj pa res lahko noč in nasvidenje!«
